»Interes moje države je zame najpomembnejši«

Berlin – »Se ne bojite vzpona­ evropskih nacionalizmov po vseh slabih zgodovinskih izkušnjah z njimi,« smo vprašali voditelja nemške Alternative za Nemčijo (AfD) Alexandra Gaulanda. Najbolj nacionalistična parlamentarna stranka v osrednji evropski državi je s skoraj 13 odstotki na septembrskih parlamentarnih volitvah dodobra pretresla Nemčijo in jo razburja še naprej.

Sedeminsedemdesetletni nekdanji krščanski demokrat, ki se je kmalu po ustanovitvi pridružil danes pet let stari tretji največji parlamentarni stranki v Nemčiji, je AfD pomagal iz platforme profesorjev ekonomije proti skupni evropski valuti preleviti v najbolj žolčno opozicijo begunski in drugim politikam kanclerke Angele Merkel. Kot tak se seveda ne boji nacionalizmov. Sam sicer zagovarja Otta von Bismar­cka, ki je združil Nemčijo in hkrati skrbel za ravnotežje velikih evropskih sil, ne pa cesarja Viljema II., ki je po odpustitvi železnega kanclerja z militarizmom in impulzivnim značajem pomembno prispeval k prvi svetovni vojni.

Zgodovinarji opozarjajo, da je klice te grozljive vojne zasadil že Bismarck s priključitvijo Alzacije­ in Lorene po pruski zmagi nad Francijo leta 1871. Nekateri to dejanje vidijo kot nujno ustanovitev vmesnega območja, potem ko sta nemške dežele napadala Ludvik XIV. in Napoleon, francoski voditelji pa so preprečevanje nemške enotnosti še veliko pred njima videli kot predpogoj francoske. A morda že to kaže, kako nevarni so bili evropski nacionalizmi tudi pred prvo in drugo svetovno vojno, Alexander Gauland pa kljub temu zagovarja pristop »najprej moja država«, dokler se ta ne bo sprevrgel v »moja država nad vsemi drugimi«. »Interes moje države je zame najpomembnejši,« je dejal na srečanju s tujimi dopisniki v Berlinu. Še posebej ga moti, da Nemci po drugi svetovni vojni niso smeli imeti nemške identitete, ampak, kot verjame, samo evropsko.

»V demokraciji se je treba prepirati!«

Kako bi se v takšnem ozračju znašle manjše evropske države, ki jim zdaj članstvo v Evropski uniji daje enakopravnost z velikimi? To vprašanje je v četrtek ostalo brez odgovora, »bismarckovski« zgled pa AfD navaja tudi k odmiku od nemško-francoske osi evropskega združevanja in jo pomika k tesnejšemu sodelovanju z Rusijo, ne glede na to, kaj ta država počne v Evropi in na Bližnjem vzhodu. Toda ob domnevni zastrupitvi Sergeja in Julije Skripal v britanskem Salisburyju z živčnim plinom ter sirski uporabi vojnih strupov proti lastnemu prebivalstvu je Gauland poudaril načelo nedolžnosti, dokler krivda ne bo dokazana. Več vidnih politikov AfD je nedavno celo obiskalo anektirani Krim, Sirijo in Irak.

V zadnjih dveh državah naj bi preučevali, ali je že možno vračanje beguncev, saj se je AfD razvila v močno politično silo prav z odločnim nasprotovanjem odpiranju nemških meja beguncem iz teh dveh držav in drugod, te poti pa so pri nemških sredinskih strankah povzročile veliko ogorčenja. Generalna sekretarka CDU Annegret Kramp-Karrenbauer je obtožila AfD podpore točno tistim, ki so v Siriji odgovorni za toliko beguncev. To so hude obtožbe, a je Alexander Gauland prepričan, da njegova stranka vrača v bundestag napete razprave, potem ko so se ljudje prej zaradi govorjenja o enem in istem že odvračali od parlamenta. »V demokraciji se je treba prepirati!« Zagovarja celo turinškega voditelja svoje stranke Björna Höckeja, razvpitega zaradi označitve spomenika poboju Judov med drugo svetovno vojno za spomenik sramoti. Gauland meni, da je Höcke samo nasprotoval spomeniku holokavstu v središču Berlina.
 

Vera in kultura priseljencev

Za mnoge lahko takšne besede izreče le nekdo, ki se mu poboj 6 milijonov Judov in neštetih drugih zdi običajna vojaška kolateralna škoda. Če je z AfD v bundestagu na kocki nemška odgovornost za mir in združevanje v Evropi, stranka Alexandra Gaulanda še ostreje nasprotuje »človekoljubnemu« sprejemanju beguncev v zadnji migrantski krizi. »Gospa Merkel je odprla meje milijonu ljudi brez soglasja parlamenta in kljub nasprotovanju nekaterih članov njene vlade,« jo je obtožil.

Morda se je res bala za stabilnost nekaterih vzhodnoevropskih držav, a je vrhovni politik najbolj nacionalistične nemške parlamentarne stranke prepričan, da bi se ti ljudje brez odprtih nemških meja vrnili v zatočišče bližje domovini. Odločno zavrača tudi priseljevanje družin beguncev s subsidiarno zaščito, tistih torej, ki ne bežijo zaradi osebnega preganjanja, ampak zaradi vojn. Tem skladno s konvencijami Združenih narodov ponujajo zatočišče med vojno, po njenem koncu pa bi morali nemudoma nazaj, ne pa da mora Nemčija skrbeti za njihovo integracijo in integracijo njihovih družin.

AfD motita tudi vera in kultura priseljencev. »Muslimani lahko v zasebnosti izvajajo svojo vero, po šariji pa pravimo, da islam ne sodi v Nemčijo!« Alexander Gauland je s tem povzel vročo razpravo, ki se ji trenutno pridružuje vse več Nemcev, mnogi tudi na njegovi strani. Težave vidi v islamskem razumevanju države in družbe, ki po njegovem ni združljivo z »našimi predstavami o demokraciji«. Spoštuje razvoj v nekaterih islamskih državah, a ga nikjer ne vidi v smeri zahodnih družb. Na vprašanje, ali ga to moti pri drugih verah, je prvak AfD ocenil, da je Nemčija kljub ločitvi cerkve in države zgodovinsko zaznamovana s krščanstvom.