In potem ...

Spati pod milim nebom se lahko sliši romantično, toda če vprašate kakšnega klošarja, na tleh ni prav veliko romantike, tudi pod privzdignjenim nebom Pariza je ni. Za reveže je nikdar niti ni bilo, pa če nostalgiki, od daleč ali pa od blizu, še tako opevajo mesto tisočerih luči.

Ogromno ljudi se zjutraj zbudi bolj ali manj ob istem času, in potem, saj poznamo tisto lepo pesem Nece Falk, hitijo ... Hitijo in včasih kar drvijo po svojih poteh, tudi z obrazi, obrnjenimi v tla, kakor da nihče nikogar ne pozna.

Moja delovna smer je nekaj septembrskih juter vodila mimo cerkve Saint-Gervais po uličici Barres v četrtem pariškem okrožju, samo lučaj stran od notredamske katedrale. Peljala je skozi spalnico na prostem, ki je bila hkrati dnevna soba z umetniško galerijo in knjižnico. Ali če opišem konkretno: vsako jutro sem šla mimo dveh jogijev, položenih eden čez drugega, prekritih s spalno vrečo in prislonjenih ob cerkveni zid. Ob tako improviziranem ležišču so bili enkrat odprt in drugič zaprt Musso: njegov roman Et après ... (In potem ...) pa prepognjen časopis in tik zraven še risbe, obešene na žično ograjo miniaturnega parka.

Prizor je bil poulično neprijeten, kajti nekaj korakov stran je bil še kupček smrdeče osebne krame in že budni lastnik ob njej – takšna umazana scena pač, da mimoidočega hitro požene naprej; čeravno rahlo radovednega, saj je bilo v »domu« brezdomca, ki si je bivališče »uredil« ob cerkveni stavbi, takoj razbrati drobce iskrivosti ... Zato sem neko jutro postala, da bi ga spoznala: skozi razstavljene risarije in pisarije.

Alain du Loin jih je ustvaril. Fabulist in haikuist Alain, ki je prišel »od daleč«, da bi, recimo, narisal »basen« o treh drevesih in se mimogrede dotaknil (kakšne) družine.

 »Sestra moja, vrnila si se!«

»Da, brata moja, končno sem se vrnila domov.«

In potem ...? Če bi manj hiteli, in ne le z obrazi, pobešenimi v tla, bi morda opazili, da je povsod, tudi na dnu, veliko duha. Naj se ga prepozna.