Ko so nekateri vse raje doma

Zakaj sem najraje doma. Še najraje je doma francoski pisatelj Benoît Duteurtre, ki v istoimenski knjigi nostalgično in jezno razkrije, kaj vse mu v sodobni družbi tako močno para živce, da se je odločil umakniti na stran. Poudarjeno pesimistično in klišejsko hkrati je mogoče povzeti, da smo v tem bliskovito spreminjajočem se svetu – naj gre za kulturo, umetnost, posebno politiko in še vse vmes – tako zelo večinsko izkoreninjeni, prazni in neumni, tudi moralno razrahljani in pokvarjeni, da je še najbolje, če se človek sploh ne znebi copat. Zaklene domača vhodna vrata, potem pa tu in tam pogleda skozi okno. V zunanjem hrupu padlih idealov je neprecenljiv notranji mir. Ni nujno, da je pristop ustrezen, a ljudi, ki razmišljajo tako, je najbrž zmeraj več: prav tako v Kataloniji.

Katalonsko gibanje spremljam že več let, v intervjujih so ga za Delo ob politikih – nekdanji predsednik Carles Puigdemont in sedanji Quim Torra, bivši zunanji minister Raül Romeva in sedanji Alfred Bosch ... – razlagali številni Katalonci, od pronicljivih univerzitetnikov do prodornih pisateljev, novinarjev, odvetnikov, aktivistov in drugih. Pogledi so bili različni, katalonizem se ni primitivno razgaljal kot ideološko enoumje, vsaj pred leti so domala vsi zapovrstjo ponavljali, da ima kar 70 odstotkov Kataloncev vsaj enega prednika, ki je prišel od drugod, naj bo iz preostalih koncev Španije, če ne sveta. Independentizem, ki so prastare sanje o samostojni državi, se je predstavljal identitetno široko, tudi z izrednim posluhom za jezike, in se postavljal onkraj nacionalizmov, kakršnih se bojimo drugod po Evropi.

Katalonci so na vsaki množični demonstraciji, recimo, ob 11. septembru – spomin na leto 1714, ko je prelomno padla Barcelona – pokazali, da se znajo miroljubno brzdati, četudi se jih na ulicah zbere več kot milijon. Tako lepo je (bilo) menda zato, ker se v njih, kot so mnogi intelektualci hvalili psiho-socialni ustroj naroda, skriva bolj malo vojaške srboritosti, zato premorejo nemalo trgovske pogajalskosti. Slišati je bilo sijajno, sveže demokratično, politično moderno in varno. Tudi zamisel ob znameniti tristoletnici, da nogometni navijači Barcelone pri 17 minuti in 14 sekundi igre vzklikajo: »Neodvisnost«, se je zdela sofisticirana ... »Kaj ni skoraj kot kaviar?« mi je pred šestimi leti dejal pisatelj iz Barcelone Sergi Pàmies, ki rojen v Franciji kot otrok komunistov, ni »ne Francoz, ne Španec, niti Katalonec« in hkrati je »Francoz, Španec in Katalonec«. Recimo, da je kaviar sinonim za prestiž in je v njem nemalo frivolnosti, ali, kot je še dodal literat, po čigar vzgoji srca naj bo Katalonija naprej samo Španija: »Zanimivo je, da so naši navijači, ko smo proti münchenskemu Bayernu izgubili 0 proti 3, v drugem polčasu pozabili na neodvisnost. Bili so jezni, slabe volje in zato ne pozorni na 17 : 14, kar mi je všeč. Kaže, kako je v resnici: neodvisnost je luksuz kot Louis Vuitton.« Mar ni slišati hrepenenjsko lepo?

Preskočimo iz krasno naivne preteklosti sanjačev (katalonsko gibanje se od nekdaj razkoreninja v civilni družbi) v zavoženo realnost politike. Vemo, kaj vse se je zgodilo vmes in česa med nekdanjima Rajoyevim Madridom in Puigdemontovo Barcelono ni bilo: po madridskem zavračanju dialoga, po španskem ustrahovanju in nasilju ob katalonskem referendumu 1. oktobra 2017, po katalonski osamosvojitveni polomiji, po priprtjih številnih voditeljev iz Barcelone, po prebegih drugih na tuje, po aktivaciji 155. člena španske ustave, po razpisanih tiralicah ... Jasno je, da so v ponedeljek izrečene obsodbe 12 katalonskih voditeljev previsoke, nekdanjemu podpredsedniku Oriolu Junquerasu so obesili 13 let, in, kot je v intervjuju za Delo povedal profesor za proceduralno pravo Jordi Nieva, »napačne«. A v medijih ni malo preigravanj, ne le laičnih, češ, najbrž bodo odsedeli manj, niti ne nujno za zapahi, lahko da pogojno, morda doma s sledilnimi zapestnicami na rokah, čeprav so, tega ni mogoče zanikati, za svoje osamosvojitveno početje precej drago plačali že z dveletnim priporom ...

Najsi se Kataloncem, katerih oblast je bila izvoljena demokratično, gledano s simpatijo in prijateljsko skozi slovenske odcepitvene oči, dogaja »krivica«, marsikaj vendarle demokratično žuli. Najprej dejstvo, da je polovica Kataloncev oziroma še kakšen odstotek včasih gor ali drugič dol (bila) za samostojnost, preostala polovica pa ne. Seveda je tudi nedopustno, da ni Evropa politično rekla ničesar, toda, kaj ni zdaj zanjo že brexit prehudo breme, in sploh: kdo od velikih bi hotel zaradi Kataloncev odpreti Pandorino skrinjico, da bi potem še Pariz živcirali Korzičani. Gotovo je vsaj čudno, kako ignorantsko in arogantno se je vsem tem času (Rajoyev) Madrid odzival na medijske prošnje po pojasnilih, predvsem pa se je v prebliskih protestniških strel, ki v tem tednu odstirajo Katalonijo, pokazalo, kako zelo sta se razmahnila nacionalizma, španski in katalonski nič manj. Vsaj del katalonizma je močno skrenil ... Krivda je politična, katalonska politika se ne zdi več demokratično dostojanstvenejša od španske (socialista Pedra Sàncheza): zato ker naprej rine z glavo skozi zid. Kaj ni celo županja Barcelone Ada Colau pozvala predsednika Quima Torro, naj, namesto da se kot podaljšani glas prebeglega Puigdemonta hujskaško postavlja na čelo protestniških shodov, razmišlja o političnem dogovoru z Madridom ...

Za številne Katalonce, tudi take, ki so pred leti hrepeneli o skorajšnjem pretrganju španskega okovja, je politika v Barceloni izgubila kredibilnost. Zato so jo nekateri zapustili ali nehali poslušati. »Ključen problem je, da so katalonski voditelji po zaporih, med tistimi na prostosti pa ni jasno, kdo bi se lahko postavil na čelo gibanja. Ne vem, koliko časa bo moralo miniti, a vse dokler ne bo novih voditeljev oziroma vodje, ki bi bil s špansko stranjo sposoben doseči dogovor, problem ne bo razrešen,« je še razmišljal profesor Nieva in dodal, kako je Puigdemont »gotovo eden tistih, ki so nas pripeljali v to situacijo, ne verjamem pa, da je on tisti, ki bi jo lahko tudi politično razrešil«.

Zato pa so, medtem ko prav zdaj tudi Katalonci nasilno razgrajajo po ulicah, mnogi razumni ljudje predvsem še tiho in, vrnimo se k uvodu, najraje doma. In potem slišijo skozi medijsko okno, kako je Puigdemont zagrozil Kanadi s tožbo, ker mu po mesecih prošenj noče izdati potrebnih vstopnih papirjev, in se mu, kako tragikomično, posmehujejo: čakajoč na novo generacijo za nov osamosvojitveni val. Morda bodo za ta luksuz enkrat pripravljeni ...