V nadaljevanju preberite:

»Človek, ki ima vest, bo trpel zaradi svojega greha. To bo kazen, ki bo povsem enaka zaporni kazni.«

To v romanu Zločin in kazen velikega Fjodorja Dostojevskega svojemu prijatelju Razumihinu pojasnjuje Rodion Romanovič Raskolnikov. Ali ima vest Donald Trump, sem se vprašala, ko sem ta teden opazovala nespremenjeni izraz njegovega obraza. Videti je bilo, kot da obtožnico, ki so jo vložili proti njemu, doživlja kot nagrado, ne pa kot napoved kazni. Kot razlog za samozadovoljstvo in ne kot poziv h kesanju.

Prevzela me je tesnoba, a zaradi nečesa drugega. Poleti leta 2016, ko je bil Trump še v predvolilni kampanji, sem prebrala esej Ani Kokobobo, profesorice ruske književnosti na Univerzi v Kansasu, z naslovom Kako je Dostojevski predvidel Trumpovo Ameriko. Avtorica je roman Besi primerjala z idejo »naredimo Ameriko znova veliko«, z idejo, nabito z iracionalnim nezadovoljstvom in odporom do establišmenta, ksenofobijo in sovraštvom do imigrantov. In čeprav je bila primerjava v obliki dia negativa – saj so bili v Rusiji 19. stoletja razdraženi in besni levičarji –, je dobra poznavalka Dostojevskega občutila strah zaradi konca omenjenega romana, ko »neciviliziranost preraste v anarhistično vizijo kreativne destrukcije«.