V nadaljevanju preberite: 

»Kako nesmiselno je vse, kar je bilo kdaj napisano, storjeno ali mišljeno, če je le mogoče kaj takega. Vse mora biti zlagano in prazno, če tisočletna kultura še tega ne more ubraniti, da bi ne prelivali potokov krvi in da bi ne bilo na stotisoče takihle mučilnih ječ. Šele v bolnišnici se pokaže, kaj je vojna.«

To ugotavlja dvajsetletni Paul Bäumer, pripovedovalec v romanu Na Zahodu nič novega Ericha Marie Remarqua, tam nekje pred koncem vojne, v katero je odšel poln entuziazma, in nekaj tednov pred koncem svojega mladega življenja, ki ga krogla konča tik pred premirjem – »nekega dne, ko je bilo na vsej fronti tako mirno in tiho, da se je moralo vojno poročilo omejiti na en sam stavek, češ da z zahoda ni mogoče povedati nič novega«.*