Francozi se poslavljajo od Jacquesa Chiraca

O mrtvih vse dobro ... O pokojnem Jacquesu Chiracu drugače skorajda ne more biti, kajti nekdanji predsednik Francije, ki je pri 86 letih umrl v četrtek na svojem domu v Parizu, je – kot kažejo rezultati javnomnenjske raziskave Ifopa – med Francozi primerljivo priljubljen, kot je zanje nostalgično izjemen in neponovljiv Charles de Gaulle. Zato je, če sodimo po zapisih v osrednjih medijih, danes, ko se od Chiraca poslavljajo, iskreno žaloben dan za pieteto.


Odšel je državnik v pravem pomenu besede, politik žlahtne golistične desnice, ki je, spomnimo, podpiral močne civilizacijske premike (levice): od ukinitve smrtne kazni in zakonodaje o abortusu do strogega zavračanja skrajne desnice. Znano je, da je priznal odgovornost Francije pri deportaciji Judov, da je med prvimi voditelji opozoril na podnebne spremembe in ni hotel slediti Američanom v iraško morijo ...
Vse to, pa tudi kakšna nečedna afera, je bilo v zraku danes dopoldne, ko so se začele pogrebne slovesnosti: sprva za svojce v katedrali Saint-Louis-des-Invalides, nato pa z vojaškimi častmi in ob navzočnosti predsednika države Emmanuela Macrona pred Invalidi (kamor so že v nedeljo prepeljali Chiracovo krsto in), od koder je potem sprevod krenil proti cerkvi Saint-Sulpice.

Maši, ki jo je daroval pariški nadškof Michel Aupetit, so prisostvovala imena visoke francoske politike (tudi nekdanji predsedniki François Hollande, https://www.delo.si/novice/svet/kaj-hoce-v-resnici-povedati-nicolas-sarkozy-201378.html in Valéry Giscard d’Estaing) in kakšna stoterica svetovnih voditeljev, sedanjih in nekdanjih (Putin, Mattarella, Orbán, Schröder, Zapatero, Clinton ...; tudi slovenski predsednik Borut Pahor je bil med njimi). Ni pa bilo zraven skrajne desničarke Marine Le Pen.

Spori v življenju, poklon ob smrti

Skrajnodesničarska politika ni, kot se je znova pokazalo, tako plemenita, da bi se vsaj ob smrti nekdanjega predsednika (1995-2007) intimno vzdržala pritlehnosti: voditeljica Nacionalnega zbora Marine Le Pen opoldne namreč na željo Chiracovih resda ni prišla na pogrebno mašo v cerkev Saint-Sulpice, česar pa v skrajni desnici niso sprejeli dostojanstveno in tiho mimo medijskih oči. Prošnjo so spoštovali, a pripomnili, da so republikanske prakse drugačne. Le Penova da bi lahko prisostvovala maši, kajti po dekretu iz leta 1989 se smejo javnih slovesnosti udeležiti tudi poslanci, in ona je poslanka (Pas-de-Calaisa). Zato je pripomnila, češ, republikanski duh narekuje, da ob smrti nismo več v političnem sporu, ampak se poklonimo umrlemu. Sploh pa s pokojnikom »nikoli nisem imela osebnih stikov«, ampak je bil njegov politični nasprotnik na predsedniških volitvah leta 2002 njen oče Jean-Marie Le Pen. Kot je znano, je Chirac odločno zavračal skrajno desnico in zato pred drugim krogom volitev, ki jih je, seveda, potem dobil, ni hotel z Le Penom niti javno debatirati. Z nestrpnostjo in sovraštvom se ni, kakor je bil oster, mogoče pogovarjati ...

V strogo družinskem krogu

Krsto s posmrtnimi ostanki Jacquesa Chiraca so iz cerkve Saint-Sulpice prepeljali na pokopališče na Montparnasse, kjer je bil predviden pokop v družinskem krogu. ... O priljubljenem voditelju in njegovi politični dediščini bo že v sredo izšla nova knjiga spominov Ici, c’est Chirac (založba Fayard), v kateri se z njim – tudi o družini, strasti do umetnosti, življenjski filozofiji – pogovarja zgodovinar in založnik Jean-Luc Barré. V njej bo posmrtno menda brati tudi vse tisto, česar ni Chirac povedal živ, še zadnje osvobojene misli.