Imeniten človek in velik predsednik

Njegova življenjska sila je bila močna, politična ambicija poudarjena in v več kot štirih desetletjih delovanja v prvih vrstah tudi potešena. V zgodovino se bo zapisal kot poslanec, minister, predsednik vlade, župan Pariza, ustanovitelj in predsednik stranke Rassemblement pour la République in predsednik francoske republike. Jacquesa Chiraca, ki je odšel danes pri častitljivih 86 letih, si bodo Francozi in svet zapomnili kot izjemno politično osebnost francoske Pete republike in časa, ki izginja. Ne rodi se jih več veliko podobnih.

Kot ob njegovem slovesu spomnili pri Le Mondu, se je Parižan po rojstvu – rodil se je leta 1932 – in podeželan po koreninah – starši so bili iz Corrèza, departmaja na jugozahodnem delu Francije – formiral tako na podeželju kakor tudi v glavnem mestu, kjer se je šolal na znameniti politični šoli Sciences Po. Hkrati se je, to so bila začetna petdeseta leta, vključil v komunistično gibanje, na ulici prodajal dnevnik L'Humanité in se aktivistično postavljal proti jedrskemu oboroževanju. Njegovo živahno mladost je intelektualno gotovo zaznamovalo še šolanje na Harvardu, kjer je preživel sobotno leto, ter pozneje izobraževanje na znameniti pariški upravni šoli ENA. Vzporedno emocionalno pa ga je nedvomno določila grenka izkušnja, da »ni bil dovolj dober« niti za starše ameriške zaročenke (ki ni zato nikoli postala njegova žena) niti za domače Bernadette Chodron de Courcel, s katero pa sta se leta 1956 kljub nasprotovanjem poročila in imela dve hčeri. Kot družina so pretrpeli veliko, saj se je zdaj že pokojna starejša hči dolga leta spopadala z anoreksijo in izgubila boj z njo.


 

Prodoren kot buldožer

Ni zanemarljivo, da je Chirac obvezno vojaščino (1956-1957) odslužil v Alžiriji, kamor je želel sam in kjer je bil ranjen, po vrnitvi domov pa se je po nekaj letih, ko je služil denar na računskem sodišču, podal v politične vode: leta 1962 je začel v kabinetu takratnega predsednika vlade, ključnega mentorja Georgesa Pompidouja. Ker se je zavedal, da je politika terensko delo, je za (volilno) delovišče izbral domači Corrèze, zaradi sile, s katero je politično oral po desni liniji golizma, pa se ga je kmalu prijela oznaka »buldožer«. Izjemna prodornost ga je skozi čas vodila s položaja na položaj, od manj vidnih državnosekretarskih, (evro)poslanskih in ministrskih mest (za kmetijstvo, notranje zadeve ...) do prve pozicije Pariza in zatem še na sam vrh države: najprej dvakrat na stol predsednika vlade (prvič v sedemdesetih in drugič v obdobju 1986-1988, ko so pod Françoisom Mitterrandom imeli Francozi prvič v Peti republiki levo-desno kohabitacijo) in pozneje na (pre)stol predsednika francoske države (1995–2007).



V Elizejsko palačo si je resda želel že leta 1981, a so volivci takrat izbrali Mitterranda. V drugo je zaman poskusil leta 1988, ko je spet zmagal Mitterrand in se je moral nekako »potolažiti« s položajem župana Pariza. V tretje mu je vendarle uspelo najvišje: leta 1995 je premagal socialista Lionela Jospina in postal predsednik. Francija je pod njim, kot njegovo dediščino zdaj povzemajo francoski domači in tuji mediji, naredila konec jedrskim poskusom, se približala Natu in z Daytonskim sporazumom, decembra 1995 podpisanem v Parizu, pripomogla h koncu vojne v BiH ... Pozneje je notranjepolitično burno posegel v delovno zakonodajo, pokojninski sistem in socialno zavarovanje, zunanjepolitično pa je po 11. septembru 2001 podpiral ZDA, ne pa tudi ameriške intervencije v Iraku dve leti pozneje. Kot je znano, je 2005. na referendumu o evropski ustavi doživel francoski »ne«, Francozi pa so mu dali vetra tudi z nasilnimi izgredi po predmestjih, zaradi česar je moral celo razglasiti izredne razmere. Kandidirati za še tretji predsedniški mandat se leta 2007 ni odločil, saj ga je oplazila možganska kap, pa tudi zaradi afere Clearstream 2 (mahinacije pri prodaji francoskih vojaških ladij Tajvanu).
 

Ranljiv kot človek

Analitiki popisujejo njegovo politično dediščino toplo-hladno, a za Francoze je izrazito pozitivna politična osebnost: čeravno je znal biti po Le Mondu dobrosrčen, a tudi ciničen, prijateljski in surov, naiven in pretkan, toda zanje je bil predvsem kultiviran, zagledan v umetnost in tuje kulture ter menda nič manj skrivnosten. O njem mislijo vse dobro, četudi je soustvarjal čas precejšnje netransparentnosti po francosko in je bil pogreznjen v afero, povezano s fiktivnimi zaposlitvami v pariški mestni hiši; zaradi česar je bil leta 2011 celo obsojen. Kljub temu zdaj, ko ga ni več, poraja močno nostalgijo po svetu, ki je domala minil, in po času, ko je bila politika še vélika stvar, politiki državniki, desnica golistično žlahtna ...



Kot domala vsak predsednik Francije je prav tako Jacques Chirac, o katerem je izšlo že nič koliko knjig, skoraj pred poldrugim desetletjem poskrbel, da je za seboj pustil tudi nadvse vidno kulturno-umetniško-arhitekturno sled: krasni muzej neevropskih civilizacij na pariškem obrežju Branly.