Skepticizma ni malo, tudi vnaprejšnjega negativizma ni manjkalo, in vendar je francoski predsednik
Emmanuel Macron, ko je pred dvema mesecema zagnal javno debato, da bi Francozi našli pot iz krize (rumenih jopičev), nemara prelomno odprl javni prostor. Državljanom je dal besedo, zdaj jim mora še pokazati, da jih zares posluša.
Velika nacionalna raziskava se končuje danes, še pred končnimi sklepi pa je mogoče reči, da Francozi hrepenijo po demokratični vključenosti v javno življenje. Želijo si več neposredne demokracije na lokalni ravni: tudi zato, ker se sodobne družbe spreminjajo bliskovito, francoska politika pa daje vtis, da deluje po počasnih vzorcih iz preteklosti. Zato ne čudi, da se, kot je za
Le Monde mnenje in strahove meščanov povzel župan
Villepreuxa Stéphane Mirambeau – prihaja iz vrst Republike, naprej –, že leta ne prepoznavajo v odločitvah, ki jih sprejema politika, od katere so odrezani.
Velike teme in bojazni
Spomnimo, da so milijoni Francozov lahko od 15. januarja do danes sodelovali v nacionalni razpravi, ki jo je vlada, po izbruhu gibanja rumenih jopičev, oprla na štiri velike teme: davki in javna poraba, ekološka tranzicija, demokracija in državljani ter organizacija države in javnega sektorja. Svoje predloge, mnenja, pripombe … so lahko prispevali bodisi na lokalnih srečanjih in regionalnih konferencah bodisi prek spleta. A komaj so debato, pri kateri so logistično ključno vlogo odigrali župani, sredi januarja odprli, so jo mnogi v medijih in na spletu vnaprej zavrnili, češ, to ne bo nikakršna razprava, ampak samo prazno blebetanje, kajti na koncu bo vlada tako in tako vse naredila po svoje.
15. januarja se je v Franciji začela nacionalna razprava, kako iz krize, ki se končuje danes.
Kritiki so brž opozorili na problematičnost organizacije, saj da tako, kot je bila debata zasnovana, ne more biti neodvisna: ko pa sta jo »pilotirala« dva ministra in je med izbrano peterico, ki je bedela nad neodvisnostjo, dve imeni določila vlada. Zato v zadnjih dveh mesecih ni bilo malo svaril pred pristranskostjo in prav tako opozoril, da zahtev, sporočil in predlogov državljanov na koncu ne bo nihče prenesel na pravi cilj: k odločevalcem. Ne le aktivisti, ampak je tudi stroka (v raznih možganskih trustih) poudarjala, da bi morali biti zbrani podatki zdaj dostopni vsem, jasno predstavljeni in javno obdelani. A ker ni malo dvomov o transparentnosti postopka, se širi prepričanje, da sinteza na koncu ne bo mogoča.
Politično samozavedanje
Odkar je sredi novembra izbruhnilo gibanje rumenih jopičev – ki je manjšinsko, vendar nadvse hrupno, v katerem so nekateri celo umrli, mnogi pa so poškodovani –, so razmere v Franciji posebne, nemirne in tudi politično zahtevne. Predsednik vlade Édouard Philippe je pred dnevi ob iztekanju debate zato izjavil, da se zavedajo, da so vzroki za nezadovoljstvo trije: padec kupne moči po izbruhu krize leta 2008, pomanjkanje perspektive oziroma sploh strah, kaj bo prinesla prihodnost, ter občutek državljanov, da jih nihče ne posluša. Kmalu bo jasno, koliko so nameni macronizma plemeniti oziroma koliko samo ... psi lajajo, karavana pa gre naprej.
Komentarji