Burni časi v Južni Ameriki

Ko beseda nanese na politični parket Južne Amerike, se poskusi posploševanja hitro izjalovijo. Celina je velika, raznovrstnih problemov je, enako kot drugod po svetu, mnogo, prav tako kulturnih razlik. Rdeče niti (ne)stabilnosti držav ne gre iskati, nekatere korupcijski in drugi škandali pretresajo drug za drugim, drugod je bolj mirno.

Če so zadnja desetletja 20. stoletja zaznamovale levičarske gverile na eni strani in diktature v Čilu, Argentini in, denimo, Braziliji na drugi, se je na začetku novega tisočletja veliko govorilo o progresivnih, levih, tako imenovanih rožnatih vladah – vladi Huga Cháveza v Venezueli, Néstorja Kirchnerja v Argentini in, med drugim, Luiza Inácia Lula da Silva v Braziliji. Medtem ko so leve vlade druga za drugo razočarale, so jih po letu 2010 marsikje zamenjale desne. A trende je vse težje poiskati. Tudi južnoameriški politiki so v današnjem času dejavni na družbenih omrežjih; politike, zunanje in notranje, se namesto v kabinetih oblikujejo na twitterju, razmišlja poznavalec Latinske Amerike, publicist in nekdanji dopisnik Dela iz Argentine Marko Jenšterle. Kampanje, polne laži, niso zaobšle celine, nasprotno, v kopici (lažnih) informacij politiki izkoriščajo nezadovoljstvo ljudi.



Med tistimi, ki zadnje čase izkoriščajo splošno nejevoljo, je tudi predsedniški kandidat v Braziliji Jair Bolsonaro. Z obljubami, da bo v državo povrnil red, da bo napravil konec korupciji in visoki stopnji nasilja, nagovarja nezadovoljne Brazilce, prepričane, da je Delavska stranka (PT), ki je v Braziliji vladala od leta 2003 do 2016, skorumpirana in nezmožna reševanja temeljnih težav države. Veliko se zato ugiba, kaj se bo zgodilo z velesilo celine v prihodnje, vsekakor pa se bo novi predsednik – bodisi Bolsonaro bodisi kandidat PT Fernando Haddad – primoran spoprijeti z zelo razdrobljenim parlamentom. V 513-članski spodnji dom je bilo izvoljenih 30 strank, največ poslancev ima stranka PT, njeni poslanci zasedajo 11 odstotkov poslanskih mest.
 

Največ duhov buri Venezuela

Ali bo skrajna desnica zavladala v Braziliji, bo znano po drugem krogu predsedniških volitev 28. oktobra. Kandidati desnice so bili letos izvoljeni v Paragvaju in Kolumbiji, Alexander Piñera, eden izmed najbogatejših Čilencev, ki je državo vodil že med letoma 2010 in 2014, pa je nasledil nekdanjo čilsko predsednico, socialistko Michelle Bachelet, ki je septembra postala visoka komisarka ZN za človekove pravice. Nejasno je tudi, kako se bo nadaljevalo pokonfliktno obdobje v Kolumbiji; izvolitev predstavnika Ivána Duqueja, ki nasprotuje mirovnemu sporazumu z gverilci Farc, utegne pomeniti korak stran od reševanja konflikta v državi. Predavateljica iz Nacionalne univerze Kolumbije Maria Teresa Pinto Ocampo je pred kratkim za Delo komentirala, da so Kolumbijci na letošnjih predsedniških volitvah glasovali za vojno, ne mir.



Če se po množičnem eksodusu v osemdesetih, devetdesetih in v prvih letih novega tisočletja Ekvadorci vračajo nazaj v državo, saj ji gre bolje, sta v zares neugodnem finančnem in političnem položaju Argentina in Venezuela. Medtem ko vlada predsednika Mauricija Macrija gospodarstvo Argentine rešuje s posojilom Mednarodnega denarnega sklada, kar vznemirja predvsem delavski razred, ki zaradi skokovite inflacije in neprilagojenih plač shaja najtežje, ni videti konca vsesplošne krize v Venezueli. Ta, je spomnil Jenšterle, je v interesu desnice v regiji pa tudi ZDA, Venezuela je namreč postala metafora neuspeha. Čeprav ima režim Nicolása Madura še vedno podporo dela prebivalstva – na majskih predsedniških volitvah je zanj ob sicer manj kot polovični volilni udeležbi glasovalo 68 odstotkov ljudi –, množice zapuščajo državo. Proti Venezueli ostro nastopajo nekatere države regije, tudi v sklopu Organizacije ameriških držav. Panameriška organizacija Venezueli grozi z zamrznitvijo članstva, v Caracasu pa pravijo, da nameravajo svoje članstvo tako in tako opustiti. Naj razišče domnevne kršitve človekovih pravic v Venezueli po letu 2014, je septembra haaško Mednarodno kazensko sodišče pozvala šesterica držav – Argentina, Čile, Kanada, Kolumbija, Paragvaj in Peru. Prvič se je zgodilo, da so stranke pogodbe rimskega statuta pozvale k preiskavi dogajanja v drugi državi. »Rešitev za Venezuelo ni v vojaškem udaru, niti v revoluciji,« je komentiral Jenšterle. Spremembe se morajo zgoditi po demokratični poti, ta je zelo naporna, zato je vsak pritisk mednarodne skupnosti dobrodošel; v Venezueli, recimo, manjka kompetentnih opozicijskih politikov.«
 

ZDA vse manj angažirane za »svoje dvorišče«

Nagnjeni k posploševanju in poudarjanju zgodb velikih držav se praviloma manj pogovarjamo o manjših državah regije. »Paragvaj, recimo, je precej stabilna država,« pripoveduje Jenšterle. Državo je obiskal letos kot član misije, ki je opazovala volitve – te so, enako kot predvolilna kampanja, potekale mirno. A če je naše nezanimanje možno pripisati ignoranci, je vprašanje občutno manjšega vmešavanja ZDA v države Latinske Amerike najverjetneje posledica (ne)strateškosti. Čeprav so južnoameriški avtoritarni voditelji minulega stoletja lahko upali na podporo ZDA, je Washington interveniral po množičnem kršenju človekovih pravic, je pojasnil Jenšterle. Danes ZDA bolj ali manj molčijo, včasih se zdi, da je, kar zadeva regijo, porast proizvodnje kokaina v Kolumbiji njihova največja skrb. Donald Trump bo kot predsednik ZDA Južno Ameriko prvič obiskal prihodnji mesec, po vrhu voditeljev G20 pa bo odpotoval v Kolumbijo, kjer bosta s predsednikom Duquejem razpravljala tudi o zamejevanju proizvodnje kokaina.



Odnosi med ZDA in latinskoameriškimi državami so vedno nekoliko napeti, vlade držav regije pogosto vznemirijo dejanja severne sosede, a se ne glede na to po njej zgledujejo, v svojem članku za spletišče Bloomberg ugotavlja poznavalka Latinske Amerike Shannon K. O'Neil. Avtorica trdi, da so se ZDA v času predsednika Trumpa odpovedale svojemu položaju voditeljice regije, pojemajoča angažiranost ZDA pa utegne vplivati na njen razvoj. ZDA so vse manj prisotne pri preganjanju koruptivnih praks, ki so po avtoričinem mnenju poleg migracij glavni problem Latinske Amerike. Trumpova administracija je, denimo, molčala, ko gvatemalski predsednik Jimmy Morales ni privolil v podaljšanje mandata Mednarodne komisije ZN proti nekaznovanosti v Gvatemali, delovanje katere so ZDA vselej zagovarjale.