Brez vojske ni demokracije

Juan Guaidó je pozval h končanju režima Nicolása Madura, ampak ker so se proti vladi znova obrnili zgolj opozicijski privrženci brez orožja, ne pa tudi vojaški vrh, opozicijski voditelj ni kaj prida dosegel.

Večji del sveta je v hipu znova usmeril pozornost na Venezuelo. Čeprav je na našem planetu veliko žarišč s politično in humanitarno krizo, je Venezuela zaradi naravnih bogastev in vmešavanja svetovnih velesil eno od glavnih polj za ideološke spopade med »našimi in njihovimi«. Zdelo se nam je, da je morda le prišel dan, ko se bo nekaj prelomilo, a dobili smo le več novih vprašanj kot pravih odgovorov.





Pod drobnogledom svetovne javnosti si nihče noče umazati rok z vojaškim posredovanjem, vendar je očitno, da ima ključe do venezuelske oblasti zgolj državna vojska. Tako vladni poveljnik Nicolás Maduro kot opozicijski voditelj Juan Guaidó govorita o demokratični volji ljudstva in mirnih uličnih protestih, a dokler bo vojska na strani Madura, ne bo menjave oblasti ne novih volitev. Sedanji režim ima zato še naprej okoli sebe močen varnostni obroč, ki bolj varuje privilegije elite kot ljudstvo, obenem pa z napadi in aretacijami ustrahuje civiliste, opozicijske voditelje in novinarje.

Številni priprti protestniki

Neprofitna organizacija Foro Penal za pomoč političnim zapornikom je poročala, da so venezuelske oblasti v zadnjih treh dneh priprle 168 ljudi, od tega trinajst mladoletnikov. Ranjenih je bilo 109 protestnikov, štiri osebe so umrle (14-letni Yoifre Hernández Vásquez, 16-letni Yosner Graterol, 24-letni Samuel Méndez, 27-letna Jurubith Rausseo García). Skupno so državne represivne sile letos na protestih ubile 57 ljudi (od tega sedem mladoletnikov), po letu 2002 pa je bilo na protivladnih protestih poškodovanih ali ubitih kar 8150 ljudi, od teh v času Madurovega vladanja več kot 5000, je poročal Venezuelski observatorij konfliktov (OVCSocial).



Opozicija je po torkovi napovedi o končanju Madurovega režima resda zatrdila, da to ni državni udar, ampak ljudska volja brez orožja. Guaidó je pričakoval, da se bo proti Maduru končno obrnila tudi vojska, toda ker s pogajanji še ni strl vojaškega obroča okoli Madura, je znova več obljubljal kot storil, malo verjetno je, da bodo kaj spremenile stavke v javnem sektorju.

Vse ima v rokah vojska

Besede Johna Boltona, Trumpovega svetovalca za nacionalno varnost, bi lahko nakazovale, da vojaški vrh okoli Madura le ni tako povezan. Bolton je povedal, da so venezuelski obrambni minister Vladimir Padrino, glavni sodnik vrhovnega sodišča Maikel Moreno in poveljnik predsedniške straže Iván Rafael Hernández Dala v zakulisnih pogajanjih prikimali, da bi moral oblast od Madura prevzeti Guaidó, a zgodilo se ni nič, omenjeni so celo vnovič potrdili zvestobo Maduru. »Poskušali so nas kupiti, kot da smo plačanci,« je bentil obrambni minister Padrino.



Vprašanje je, ali je hotel Bolton z objavo imen zgolj razkriti, kdo je zatajil v odločilnih trenutkih, ali pa gre za vnašanje nezaupanja v Madurov tabor, da bi med preštevanjem lastnih vrst postali sumničavi, kdo je resnično zvest chavizmu in kdo samo čaka, da bo preračunljivo skočil na nasprotni breg. Venezuelska vojska ima trenutno okoli 2000 vojaških generalov (več kot ZDA), zgolj Maduro je mednje povzdignil okoli 800 ljudi. V vojaških rokah je tudi državno naftno podjetje, v paravojaških pa nelegalni rudniki zlata in drugih dragocenih rudnin.

López ni več v priporu

Ob tem je treba upoštevati še nekaj okoliščin. Obstajajo domneve, da naj bi državni vrh ravno okoli 1. maja načrtoval aretacijo Guaidója, zato je moral opozicijski voditelj iti v protinapad, čeprav brez pravih adutov v rokavu. Nenavadno je tudi, da je ob Guaidójevi napovedi o prevzemu oblasti zraven stal dosedanji politični zapornik Leopoldo López. Poraja se vprašanje, kako je državna vojska dovolila, da iz hišnega zapora pobegne tako pomemben opozicijski politik (kasneje se je zatekel na špansko veleposlaništvo). Vprašanje je tudi, zakaj ni približno 40 vojaških generalov, ki so kljub vsemu zapustili Madura, poskušalo osvoboditi še več političnih zapornikov.



Donald Trump je znova namignil, da je pripravljen pomagati z vojaško silo, toda državni voditelji v soseščini in Evropi se še naprej zavzemajo za zamenjavo venezuelske oblasti po mirni poti in z demokratičnimi volitvami. V teh stališčih vendarle ni toliko pacifizma kot pragmatičnosti Kolumbije, Brazilije in drugih južnoameriških držav, ki hočejo z odstranitvijo Madura predvsem ustaviti migracijski val iz Venezuele in preprečiti begunsko krizo znotraj lastnih meja, vsak vojaški spopad pa bi pognal iz Venezuele še več ljudi.