Bo koronavirus vrnil Lizbono Lizbončanom?

Povsod je slišati podobno pesem: medtem ko novi koronavirus še vedno razsaja in se naprej širi strah pred njim, naj bi po malone vseh evropskih koncih in krajih turizem večinoma reševali domači­ gostje. Na Portugalskem, nekak­šnem turističnem eldoradu zad­njega desetletja, niso samo pesimistični, kajti lani so po uradnih podatkih domačini zagotovili skoraj tretjino ­nočitev, najmanj toliko naj bi jih tudi letos, če ne več.


Po drugi strani Portugalci tudi medijsko skrbijo, da jih tujina dojema kot zdravo in složno družbo, ki se uspešno spopada s covidom-19. Svetovni števec je medtem zaznal 32.700 okuženih Portugalcev, med katerimi je 1424 pokojnih; včeraj jih je umrlo 14.

Zagotovljeni prihodki

V zadnjem desetletju, ko je domala eksplodiral portugalski turizem – lani so v 10,2-milijonski državi prešteli 24 milijonov turistov –, so poletele v nebo tudi cene nepremičnin. Sploh v Lizboni so se tako povišale, da si domače prebivalstvo večinoma ne more privoščiti življenja v njej. Zdaj, ko je novi koronavirus blokiral turistični sektor in v državo (še) ni tujcev, ki bi jim lastniki nepremičnin oddali stanovanja, ​mestne oblasti ponujajo zanimivo rešitev – ne le za najemodajalce, ki so ostali brez prihodkov, ampak tudi za lokalce, predvsem mlade in mlade družine srednjega razreda, ki bi hoteli živeti v središču.



V okviru posebnega programa Renda Segura (prevedli bi Zagotovljena najemnina), ki so ga svetniki potrdili sredi marca, je mesto, kot je napovedal socialistični župan Fernando Medina, pripravljeno vzeti »po atraktivni ceni« v najem določene zdaj prazne zasebne turistične prostore za nastanitev (alojamento local) in jih »po dostopni ceni« oddati naprej, tudi za večletno obdobje. Atraktivno pomeni, da bi mesto, odvisno od lokacije, plačalo največ 450 evrov najemnine za garsonjero, do 600 evrov za enosobno stanovanje ter največ 1000 evrov za štirisobno stanovanje oziroma hišo. A plačevalo bo »redno in ob roku«, nevarnosti, da bi zmanjkalo denarja, ni. Po tej poti naj bi za povrhu pospešili zeleno tranzicijo: živeti blizu delovnega mesta, šol, kulturnih ustanov, razvedrila ... pomeni, kot je optimistično miril župan, manj onesnaževati.

V program Renda Segura, ki bi mesto menda okvirno stal 4 milijone evrov na leto, naj bi do konca leta vključili več kot tisoč nepremičnin. A še preden bi pobuda zaživela, je bilo precej pomislekov in opazk, ker so projekt potrdili samo mestni svetniki iz vrst socialistične stranke in ker so poznavalci prepričani, da se bodo vanj vključili predvsem lastniki zasebnih nepremičnin za nastanitev, ki so se nameravali umakniti s trga. Številni­ drugi računajo, da se bodo razmere v portugalskem turizmu vsaj kolikor toliko hitro normalizirale in bodo z oddajanjem stanovanj spet dobro služili.

Vrnitev v prihodnost

Povedati kaže še eno plat zgodbe ... ​Delež stanovanj in hiš, namenjenih kratkoročnemu oddajanju turistom, se je v zadnjem portugalskem desetletju tako povečal, da je korenito posegel v sociologijo in identiteto mest, zlasti Lizbone in Porta. Po predkoronskem pisanju Pública so leta 2010 v Portu prešteli komaj 21 zasebnih nastanitev, leta 2018 pa že 2586, podobno je v Lizboni, kjer so z 61 dovoljenji v teh osmih letih poskočili na 7006. Zaradi finančnega pritiska »turistične revolucije« so številni Lizbončani, ogorčeni in žalostni hkrati, morali zapustiti mestno jedro ... Morda bo virus komu »vrnil« nekdanje meščansko življenje.