Costova vlada ni leva, leve so samo nekatere poteze

Če je mogoče reči, da družbe politično vse bolj določa »antisistemskost« in zato na volitvah novinci mešajo štrene, potem se je na nedeljskih parlamentarnih volitvah na Portugalskem pokazalo, da lahko (pre)živi tudi »sistemskost«. Največ glasov so, po pričakovanjih, dobil socialisti premiera Antónia Coste. Njegovo ime je pri tem ključno, saj je človek precejšnjega šarma in karizme.
       
Medtem ko so evropske družbe čedalje bolj desne, tak je prevladujoči fluid, ki se »pretaka« med ljudmi, razmere na robu Pirenejskega polotoka mnogi označujejo za »portugalski čudež«. Potem ko se je država med ekonomsko krizo tako zelo globoko pogreznila, da je leta 2010 skoraj bankrotirala in jo je morala reševati trojka, se je Portugalcem po zaključenem posojilnem programu in pod poznejšo Costovo taktirko uspelo postaviti na noge: po eni strani se ponašajo z gospodarsko rastjo, po drugi strani pa so nekoliko razrahljali prej močno priostrene finance. Tako je vsaj videti od daleč in statistično, čeprav neredki Portugalci zmajujejo z glavo, češ, čudeža ni – prekarnosti je preveč, da bi se slepili s samohvalo. Pa vendar psihološko ni zanemarljivo, da Portugalska ni več evropska osramočenka, prisiljena moledovati za pomoč, ampak si je popravila imidž. S svojo lizbonsko start-up sceno, recimo, se postavlja na svetovni zemljevid. Kakor je pred kratkim v intervjuju za Delo povedal Miguel Fontes, direktor Startup Lisboa, postajajo vse bolj sinonim za tehnološkost, kreativnost, podjetništvo ..., za kar ima zasluge tudi premier Costa.
 

Novi ali stari zavezniki?

António Costa pred štirimi leti resda ni dobil volitev, je pa dobil mandat: potem ko se mu je uspelo kot socialdemokratu zgodovinsko povezati z radikalno levimi formacijami, je z manjšinsko vlado, ki so ji napovedovali precej kratek rok, do konca izpeljal mandat. Včeraj pa je na svojo stran pridobil volivce kot zmagovalec, čeprav ne absolutno večinsko, in vendar ni malo verjetno, da bo morda kar dosedanja posadka krmarila naprej. To bi lahko bilo tudi najbolj modro zagotovilo za stabilnost, čeprav so se na razdrobljeni paleti najbrž še drugi pripravljeni sporazumeti z okrepljenimi socialisti, ali oni s kom drugim.    



Kljub spodbudnim rezultatom mora premiera žuliti rekordna, kar 45,5-odstotna volilna abstinenca, obenem pa je lahko zadovoljen, da je pod njim potihnil protievropski in protievrski diskurz (v partnerski Komunistični stranki, recimo); ta je bil v času diktata trojke, od leta 2011 do 2014., poudarjen, čeprav očitno ne tako resen, kot bi se površno zdelo. Portugalci – ki so, kakor je kdaj koga slišati reči, po svoje vajeni, da jih od časa do časa pretrese kriza – vedo, da je njihovo mesto v EU in kako ekonomsko blagodejno so se dvignili po vstopu vanjo. Sploh pa na portugalski politični paleti do pred kratkim ni bilo stranke, ki bi se dušila v skrajno desničarskih in ekstremno nazadnjaških sentimentih, zdaj pa je videti, da se je z enim poslancem v parlament prebila nacionalistična Chega.  

Ranljivosti po portugalsko

Costa se zdi inteligenten politik, ki spretno pomirja sindikate – živ je spomin na leta globoke krize, ko so bili nezadovoljni delavci kar naprej na ulici – in ki mu je uspelo povrniti nekatere stare pravice, v katere je v zameno za 78 milijard evrov pomoči posegla zloglasna trojka. In vendar realisti pravijo, da Costova vlada ni leva, leve so samo nekatere poteze, ki jih vleče ob podpori partnerskega Levega bloka in komunistov, kajti prekariata je veliko in delavske plače so nizke. In še nekaj je menda očitno: za lani skoraj dvoodstotno gospodarsko rast se gre zahvaliti turizmu in tujim investicijam, prav zaradi njih pa se utegnejo ob ponovnem svetovnem ekonomskem upočasnjevanju spet pokazati številne portugalske razpoke (zato, ker je po drugi strani malo javnih investicij ...). Zato mora biti realen tudi Costa, ranljivosti je ogromno.