Kdo je Bidzina Ivanišvili, siva eminenca Gruzije

Bidzina Ivanišvili, nekdanji gruzijski premier in najbogatejši državljan te države ter vplivna politična figura, se je v času gruzijskih protestov znašel na tnalu. Na estonskem zunanjem ministrstvu, ki ga vodi Margus Tsahkna, so namreč v luči gruzijskih protestov pozvali Evropsko unijo in ZDA, naj upoštevajo odločitev treh baltskih držav, Estonije, Litve in Latvije, ki so enajstim visokim predstavnikom sedanjih oblasti v Tbilisiju preprečile vstop v državo. Med tistimi, ki jih je doletela sankcija, je prav Ivanišvili, ki mu mnogi pripisujejo delovanje v vlogi sive eminence.

Se v Gruziji ponavlja ukrajinski scenarij?

V Gruziji so se po oktobrskih parlamentarnih volitvah, kjer je več kot polovico glasov prejela prav nekdanja stranka Ivanišvilija, Gruzijske sanje, začeli protesti. Na ulice so šli protestniki, ki so se uprli domnevno ponarejenim rezultatom, saj volitve niso odločale le o menjavi politikov, temveč tudi o menjavi polov; Gruzija bi lahko ostala z Evropo in zdaj vse kaže, da bo presedlala na rusko stran. Protesti so eskalirali prejšnji teden, ko je vlada natanko en mesec po volitvah sporočila, da bo za štiri leta prekinila približevanje Evropski uniji.

Ivanišvili, ki se je rodil leta 1956 v vasi Čorvila na zahodu Gruzije, je oktobra 2012 postal gruzijski premier in takrat je vladi dejal, da bo »razvil demokratične institucije ter spodbujal vladavino prava«. Njegova stranka Gruzijske sanje je takrat kmalu po razglasitvi začela preganjati svoje politične nasprotnike z obtožbami o korupciji, zlorabi moči in mučenju. Zgolj dvanajst mesecev kasneje je stranka z Giorgijem Margvelašvilijem na čelu zmagala še na predsedniških volitvah. Ivanišvili je takrat zapustil državo in dejal, da je svoj dolg v politiki zdaj izpolnil, a mnogi verjamejo, da Gruzijec kljub navidezni politični odsotnosti ostaja vodja države. 

Zdaj so se njegovi politični apetiti očitno vrnili in vleče niti iz ozadja, njegovi politični nasprotniki pa že opozarjajo, da bi se lahko ves trud predhodnih vlad, ki so želele graditi na demokraciji, po rezultatih na volitvah kaj hitro zrušil. Glede na napovedi bo državi poskušal blokirati tudi vstop v Evropsko unijo.

Ivanišvili je ob ustanovitvi stranke prisegel, da bo prekinil svoje posle z Rusijo in preklical svoj ruski potni list. Po poročanju projekta OOCRP (Organized crime and corruption) je kljub temu še pomnožil svoje imetje v Rusiji, med drugim ima njegova žena v lasti hišo v regiji Peredelkino, ki je luksuzno območje, posejano z dačami. Prav tako naj bi podjetje, ki je povezano z Ivanišvilijem, imelo v lasti skoraj tri hektare zemlje v neposredni bližini Peredelkina. 

Najbogatejši Gruzijec je svoje bogastvo skoval v industriji železa in s pomočjo bančništva v Rusiji, nato se je leta 2003 vrnil v domovino. Njegovo premoženje je trenutno ocenjeno na 4,7 milijarde evrov, medtem ko je celoten BDP Gruzije lani znašal 30 milijard. Oktobra 1991 se je poročil z Jekaterino Hvedelidze in skupaj imata štiri otroke: hčer Gvanco in sinove Uta, Cotneja in Bera. Slednji je gruzijski glasbenik in ustanovitelj glasbene založbe Gruzijske sanje. 

Ivanišvili je s svojimi ekscentričnimi hobiji – med katere sodita vzgajanje morskih psov in zbiranje redkih dreves – hitro vzbudil pozornost ter dobil oznako tako politične kakor tudi družbene enigme. V enem izmed intervjujev je po poročanju Guardiana menda celo dejal: »Lahko bi vam povedal karkoli, pa vi tega ne bi mogli preveriti.« 

Vila v Tbilisiju FOTO: Vadim Klochko/Wikipedia Foto Vadimklochko

Pripisujejo mu tudi naslednji citat: »Nihče ne potrebuje milijarde evrov, že dvesto milijonov zadostuje. Vse, kar sledi, je samo še šport.« Moč nekdanjega gruzijskega premiera pride do izraza še pri nepremičninah – njegova hiša v Tbilisiju, ki so jo kritiki poimenovali »graščina Bondovega zločinca«, se namreč razteza na dobrih deset tisoč kvadratnih metrih, poroča Forbes. Zasnovala sta jo ruski arhitekt Mihail Hazanov in Japonec Šin Takamacu. 

Rezultat volitev nakazuje, da njegova politična sporočila sovpadajo z nazori večine Gruzijcev, še posebej tistih, ki živijo na industrijskih in revnejših območjih, kjer je bil ekonomski napredek (pre)počasen in se zdijo obljube Evropske unije zmeraj bolj nedosegljive.