»Begunska izkušnja je obudila stare travme«

Lezbos – Dr. Alessandro Barberio na Lezbosu vodi kliniko za mentalno zdravje v okviru Zdravnikov brez meja (MSF). Psihiater, ki je sicer zaposlen na oddelku za mentalno zdravje tržaške univerzitetne bolnišnice, na otoku, kjer je v strahotnih razmerah ujetih skoraj 8500 beguncev in migrantov, vsak dan posluša grozljive zgodbe. Številne nevladne organizacije – na čelu z MSF – so v zadnjih tednih opozorile na nevzdržne razmere v taborišču Moria, tudi kar zadeva mentalno zdravje. Trpijo vsi, tudi otroci. Ogromno je posttravmatske stresne motnje, povečuje se samomorilnost, veliko je samopoškodovanja. Ujetost obuja stare travme in ­ustvarja nove.

Kakšno je psihično stanje ­beguncev na Lezbosu? Vaša ­poročila so strašljiva.

Zelo slabo je. Skoraj vsi naši pacienti trpijo za posledicami posttravmatske stresne motnje s psihotičnimi znaki. Ljudje slišijo glasove, imajo privide, halucinacije vseh vrst, preganjajo jih vizualni utrinki iz preteklosti, ne ločijo med tukaj in tam, zmedeni so, dezorientirani in, seveda, depresivni ter tesnobni. To so znaki resne posttravmatske motnje. Veliko je tudi psihotičnih simptomov, zelo reaktivnih in akutnih. Večina pacientov je ob prvem obisku zmedenih in izgubljenih.

Kdo pripelje ljudi do vas? Obisk psihiatra je marsikje tabu.

Družinski člani, prijatelji, prostovoljci, sosedje iz taborišča, starešine, druge nevladne organizacije, s katerimi sodelujemo … Tisti, ki najhuje trpijo, skoraj nikoli ne pridejo sami od sebe. Blokada je preprosto premočna. Nekdo jih mora spodbuditi, celo prisiliti, da poiščejo pomoč. Skupaj. Do ljudi se vedemo spoštljivo. Vsakdo se sam odloči, ali bo prišel k nam. Delujem fenomenološko. Opazujem, zaznavam, ocenim. Vedno poskušam postaviti most med pacientom in seboj. Potem sva – to velja za čisto vse odnose, od poslovnih do ljubezni – v odnosu dva. Kot psihiater imam največ dela – in težav – s primeri psihotičnih stanj, ki so povezani s starimi, nikoli nagovorjenimi, še kako odprtimi travmami. Te so v taborišču nekakšna kolektivna travma. Veliko skupin ljudi ima za sabo strašne reči. Preživeli so jih, bili globoko travmatizirani in ranjeni, a so jih prinesli s seboj. Tu so se soočili z novimi travmami in šoki. Delijo občutja, bolečino, psihoze – to nezavedno postaja del identitete skupin. Vedeti morate, da na grške otoke pridejo le ljudje, ki so preživeli. Stotisoči niso. In tudi te usode potujejo s preživelimi, z begunci. Zgodbe pacientov so podobne. Vojna. Bombardiranje. Mučenje. Posilstva. Take ali drugačne zlorabe. Nasilje. Izgube v družini. Strahote v zaporu. Serija tragičnih izkušenj. Uničeno, porušeno živ­ljenje. Izguba doma. Beg. Načeta identiteta. Seštevek naštetega je tako rekoč povprečna begunska usoda, to morate vedeti. Tudi zato je to – tudi – kolektivna travma. Ta ne prizadene neposredno le žrtev, ampak, prej ali slej, celotno družino in skupnost. S tem imamo na Lezbosu veliko opravka. Tako intenzivnost kot pogostost se stopnjujeta. Obup je vseprisoten in z njim simptomi psihoze.

Kakšni so prvi odzivi pacientov, ko se srečajo z vami?

Seveda zanikanje, celo zavrnitev. Izogibanje. Iskanje drugih razlag, zatekanje v fikcijo, velik eskapizem s podtonom, ki pravi, da naj se ne dotikamo nedotakljivega. To se dogaja nam vsem. Ključna je natančna, pravilna intervencija. In seveda delujoč sistem integracije. Brez tega psihiatrična pomoč nima dolgotrajnih učinkov. Drugače so posledice lahko usodne za celotne družbe, ne le za travmatizirane posameznike. Evropsko-turški begunski dogovor je – v tem kontekstu – povzročil ogromno škode. Zlasti politika zadrževanja ljudi na otokih, v ujetosti in brezizhodnosti taborišč. Blokada ljudskih premikov ne deluje. Nikoli ni in nikoli ne bo. Posledice čuti tudi okolje, v katerem so ljudje ujeti. Takšna politika stopnjuje mehanizme kolektivne travme. In širi. To deluje ­nezavedno. Če hočem pomagati nekomu, ki je psihotičen, tega ne počnem le zato, ker sem zdravnik ali prostovoljec. Ne zaradi tega, ker sem dober. Ampak zato, ker hočem pomagati – pacientom in s tem vsem nam. Skupnosti. Gre za spoštovanje in človeško dostojanstvo. Kolektivna travma namreč deluje koncentrično.

Kako sledite strmo naraščajočim potrebam po psihiatrični pomoči? V begunskem taborišču Moria pomoči sploh ni.

Na Lezbosu Zdravniki brez meja upravljamo manjšo pediatrično kliniko pred begunskim taboriščem Moria, kjer tudi odraslim nudimo psihosocialno pomoč. Tu, v Mitiliniju, delujemo kot klinika za mentalno zdravje. Trenutno sem tu edini psihiater, ki dela vsak dan. Dvakrat na mesec je na voljo tudi grški psihiater. Dela je ogromno. In vedno več ga bo. Razmere se zaostrujejo, ljudje trpijo. Skrbimo tako za stare paciente, ki hodijo k nam že dlje časa, kot za nove. Zaradi narave našega dela in dejstva, da delamo z begunci, si žal ne moremo privoščiti dolgotrajne psihiatrične oskrbe, pač pa v najboljšem primeru srednjeročno. Večinoma pa do stabilizacije pacienta. Naše kapacitete so omejene – vedno moramo biti sposobni sprejeti nove primere, saj so razmere urgentne. Ves čas urim tudi mlajše zdravniške kolege iz vrst MSF, ki niso psihiatri, a so sposobni skrbeti za tukajšnje paciente. To mi je v veliko pomoč. Dejansko polnimo luknje, a to znamo početi.

Kako uspešni ste?

Dobro nam gre. Povprečna obravnava pacienta s simptomi posttravmatske stresne motnje tu traja mesec dni. Čisto vsem pacientom, ki smo jih v zadnjih devetih mesecih obravnavali, se je stanje vidno izboljšalo. Seveda le, kar zadeva simptome. To ne pomeni, da so ozdravljeni. Tudi zato, ker bodo še vedno živeli v taborišču: ker se njihovo okolje – ne intimno ne fizično – ne bo spremenilo. Odkar sem tu, smo pomagali tristo ljudem. Pomembno je, da so ljudje znova sposobni skrbeti zase. Da zopet čutijo spoštovanje in dostojanstvo. Tako so spet uporabni v svojih družinah in skupnostih – niso več le problem. Za prihodnost, in to našo skupno, je to ključno. Skrbeti za psihično zdravje kogarkoli pomeni skrbeti za psihično zdravje vseh nas. Dobro psihično stanje se širi prav tako, kot se širi slabo psihično stanje. To je kot virus, če sem lahko malo 'sintetičen'.

Lahko opišete demografsko strukturo vaših pacientov? V taboriščih je zdaj največ Afganistancev, vsega skupaj pa več kot 40 odstotkov otrok.

K nam pridejo od povsod, a najbolj grozne primere, najbolj tragične usode, prinašajo s seboj begunci iz Afrike. Predvsem iz Demokratične republike Kongo, ene izmed najdaljših in najokrutnejših vojn, a tudi od drugod. Ne bi hoteli iti v podrobnosti … Tu so ujeti, ne morejo ne naprej ne nazaj. Psihotični simptomi so siloviti, njihove zgodbe o preteklih travmah strašljive. Tu ne delamo veliko z otroki, ki sicer zelo trpijo, z njimi pa se ukvarjajo na naši kliniki ob taborišču. Za otroke, ki imajo težave z mentalnim zdravjem, je najbolje, da jih čim prej napotijo v javne bolnišnice in seveda takoj preselijo iz taborišča. Da jih zaščitijo. Vem, da velikokrat žal ni tako … To ni v naši moči. Lahko pritiskamo in težimo, izražamo mnenje, dajemo zdravstvena navodila, toda … Veliko otrok in najstnikov ima za seboj grozljive zgodbe. Pogosti so poskusi samomora. Naš pristop tu, kot rečeno, deluje. Uporabljamo omejeno količino zdravil. Moja metoda zdravljenja je veliko bolj holistična. Delujemo kolikor je le mogoče multidisciplinarno. Obravnavo prilagajam vsakemu pacientu posebej, pri čemer upoštevam tudi njegovo psihopatološko ozadje. Ko se pacient stabilizira, povabim na terapijo tudi psihologa in zdravnika ter kulturnega posrednika. Poskušamo pomagati na več ravneh – od psihoterapije do socialnega dela in osnovne zdravstvene pomoči. Da bi to res delovalo, bi potrebovali močno mrežo javnozdravstvenih institucij tukaj v Grčiji, saj so naše kapacitete omejene. Nujna je vzpostavitev podporne mreže.

Kaj se zgodi, ko vojna travma trči ob begunsko izkušnjo, ob popolno nemoč? Ste kot izkušen psihiater tu odkrili kaj novega?

Begunska izkušnja, bivanje v Morii, denimo, ki nikakor ni varen kraj, ni nova travma sama po sebi. Je bolj obujevalec starih travm, pospeševalec simptomov posttravmatske stresne motnje. Te nastanejo že dan ali dva po prihodu na otok. Seveda ne pri vseh beguncih, pri večini pa. To je brez dvoma povezano s prejšnjimi izkušnjami, veliko pa doda soočenje z grozljivimi bivanjskimi razmerami in kaosom v begunskih taboriščih, predvsem v Morii. Tukajšnje okolje samo po sebi reaktivira stare travme in bolečine. Tega se zavedajo stroka, politika, institucije, Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) … Tu vsak dan videvamo neposredno, fizično povezavo. Psihotične reakcije in simptomi so tu veliko bolj očitni – zlasti vizualne in zvočne halucinacije. In to ne nekaj domišljijskega, iz drugega sveta. Halucinacije so zelo realistične, neposredne. Oblika, vsebina in kontekst halucinacij je drugačen – mešajo so pretekle travme in sedanje izkušnje. Za ljudi je to zelo naporno, težko, strašljivo. Veliko pacientom v glavi odmeva: 'Ubili te bomo!' To ni plod domišljije … S tem imamo veliko izkušenj, a intenzivnost psihoze je tu res izjemna, proces simptomov pa drugačen. Lahko bi rekel, da je to za stroko nekaj novega. Drugačnega.

Lahko sledite vaši metodi ali morate veliko improvizirati?

Sledim metodi, ki jo uporabljam v Trstu. Tu se, seveda, sproti prilagajam kontekstu. Nismo v bolnišnici. Kader je omejen. Misliti moram vnaprej. Vse moram predvideti. Fleksibilnost je ključna.

Kako sodelujte z lokalnimi oblastmi?

Do nedavnega so bili odnosi dobri. Ko smo razmere predstavili javnosti, je bilo nekaj nervoze, zdaj pa lahko, če sem prav slišal, ponovno delamo tudi znotraj taborišča brez omejitve ljudi v naši ekipi. A s tem se ukvarjajo moji kolegi. Na Lezbosu imamo veliko in kompaktno ekipo. Več kot sto nas je. Zlasti zdaj, ko v Morii poteka kampanja cepljenja otrok.

Z vašimi ne le tukajšnjimi izkušnjami boste imeli v prihodnosti gotovo veliko dela. Mešanica vojn, begunstva in ujetosti postaja … nova normalnost?

Zelo mogoče … Če se bodo stvari razvijale tako, kot so se zadnjih nekaj let, bomo vsi prizadeti. Posamezniki in skupnosti.