Somrak evropske solidarnosti

Lezbos – Dolgo časa je veljalo, da evropska begunska in migrantska politika ne delujeta. A to ne drži. Evropski birokrati – podobno velja za večino držav članic – so s popolnim razčlovečenjem begunskega vprašanja in »prevodom« migracij iz humanitarnega v varnostno vprašanje dosegli večino svojih ciljev. 

Po sprejetju evropsko-turškega begunskega dogovora in zaprtju balkanske begunske poti spomladi 2016 je bila usoda grških egejskih otokov zapečatena – Bruselj jih je z vzpostavitvijo tako imenovanih vročih točk (hot-spots) sistematizirano spremenil v velikanske človeške deponije in zapore, kjer vladajo grozljive razmere. Ljudje so na otokih – približno 13.000 v tem trenutku – ujeti v popolni nemoči. Ne morejo ne naprej proti srednji in severni Evropi ne nazaj domov, kjer še vedno divjajo vojne (Sirija, Afganistan, Irak …). EU je uporabila »avstralsko metodo« in ljudi (od)vrgla daleč od svojega praga, pri tem pa je impotentni azilni sistem v celoti prepustila že tako preobremenjenim grškim oblastem.
 

Impotenca grških oblasti

Tem kljub 1,6 milijarde evrov, kolikor jih je v Atene iz Bruslja prišlo za vzpostavitev celostne azilne infrastrukture, nikakor ne uspe slediti ritmu prošenj in osnovnih človeških potreb na Lezbosu, Samosu, Hiosu … Dodatna težava je nedelujoči sistem kvot in preselitev ter tako rekoč popolni mrk solidarnosti – predvsem v državah, kjer je beguncev najmanj (Poljska, Češka, Slovaška …). »Edini način za rešitev migrantske krize je enakovredna in proporcionalna razdelitev beguncev po vsej Evropi. Dokler bodo države višegrajske skupine vztrajale na svoji protievropski in protihumanitarni politiki, ki je po mojem mnenju nezakonita, bo problem ostal,« pravi tiskovni predstavnik grške vlade Dimitris Canakopolos.

Odkar so morale nevladne organizacije pred poldrugim letom mesto v taboriščih prepustiti grškim državnim institucijam, so se razmere na otokih le še poslabšale in danes predstavljajo eno največjih humanitarnih katastrof našega časa. In to v Evropski uniji; tukaj in zdaj. Atene so sicer v zadnjem mesecu in pol z otokov na celino prepeljale okoli 3000 ljudi, toda kljub uradno zaprti balkanski begunski poti iz Turčije, ki sicer gosti skoraj štiri milijone sirskih beguncev, v Grčijo – vedno več tudi čez reko Evros – prihaja približno dva tisoč beguncev in migrantov na mesec. Ljudje, ki so bili prepeljani na celino, se bodo v prihodnjih tednih in mesecih prek različnih krakov ostankov balkanske poti poskušali prebiti do vzhodne Bosne, ki je izhodišče za nadaljevanje odisejade čez Hrvaško in Slovenijo naprej do Italije in Nemčije.

Prav vzhodna Bosna – Velika Kladuša in Bihać – je v letošnjem letu ob grških otokih postala glavno ozko grlo, kjer so bili ljudje v celoti odvisni od solidarnostnih gibanj. Kot vse kaže, je Evropska unija – to potrjujejo številni naši viri – vzhodno Bosno izbrala za naslednjo »vročo točko«, kjer naj bi na zunanjih mejah EU zrasla veriga begunskih taborišč in azilne infrastrukture. Poznavalci razmer tako na begunskih poteh kot v Bosni in Hercegovini se zavedajo, da bi takšna rešitev lahko imela le silovito negativne učinke. Politične, humanitarne, družbene …    
 

Skoraj zaprta sredozemska pot

Evropsko-turški begunski dogovor, s katerim je Bruselj Ankari za šest milijard evrov prodal usodo sto tisoče beguncev, nikakor ni edini uspeh evropske (proti)begunske in (proti)migrantske politike. Podoben dogovor je EU, med drugim, sklenila z Marokom in Nigrom, središčem tako imenovane sahelske begunske poti. Še posebej pomemben in v razumevanju trenutnih razmer na begunsko-migrantskih poteh proti Evropi vpliven dejavnik pa je bil letošnji dogovor Evropske unije in komajda legitimnih libijskih oblasti o vračanju na morju prestreženih ljudi v taborišča – gre za suženjske kampe! – v Libiji, sicer bolj ali manj padli državi. EU je usodo ljudi na tako imenovani sredozemski begunski poti v celoti prepustila libijski obalni straži – to vodijo pripadniki istih milic, ki vodijo tako suženjske kampe kot tihotapske posle. Begunski in migrantski promet čez Sredozemsko morje, v katerem je od leta 2000 naprej umrlo več kot 35.000 ljudi, se je, posledično, skoraj zaustavil. Del beguncev in migrantov se je znova preusmeril proti zahodnemu Sredozemlju – še posebej po zamenjavi španske oblasti.    

Pri tem je Italija – s skrajno desnim notranjim ministrom Matteom Salvinijem na čelu – za reševalne ladje (primer Aquarius) zaprla svoja pristanišča, EU pa je začela proces kriminalizacije humanitarnih dejavnosti v Sredozemlju. Begunci in migranti v Libiji so – pod patronatom evropskih institucij – dokončno postali talci zločinskih združb. Posledično je spet postala »aktualna« tudi balkanska begunska pot, ki pa – ne glede na razvoj dogodkov in dejstvo, da se konflikti nikakor ne končujejo – nikoli več ne bo odprta, pač pa bo le loterijska rezervna možnost za tistih nekaj beguncev in migrantov, ki se jim bo vendarle uspelo prebiti čez neznanske ovire, ki jih čakajo na poti proti lažni obljubljeni deželi.