Begunsko taborišče Moria, temačni obraz Evrope

Na grških otokih je ujetih okoli 23.000 beguncev in migrantov. Večina jih v nevzdržnih razmerah živi v absolutno prenapolnjenih namestitvenih centrih. Najhujše razmere – že dolgo časa – vladajo na Samosu (Vathy), Hiosu (Vial) in predvsem na Lezbosu, kjer je taborišče Moria postalo sinonim za nečloveško ravnanje z ljudmi na begu.

V taborišču Moria, ki je od otoške prestolnice Mitilini oddaljen manj kot deset kilometrov in kjer je uradno prostora za nekaj več kot 3000 ljudi, je kljub pospešenim (pre)selitvam najbolj ogroženih beguncev v grško notranjost več kot 8000 ljudi, od tega skoraj 3000 otrok.

V taborišču, ki ga – večinoma z evropskim denarjem – upravlja grška država, vladajo katastrofalne razmere. Utrujeni, travmatizirani in živčni ljudje celo dneve preživijo v vrstah za hrano. Eno stranišče, velikokrat brez tekoče vode, je na voljo za 190 ljudi. Podobno velja za prhe. V bivalnih živi tudi do 30 ljudi. Večina novih beguncev, ki še vedno prihajajo iz bližnje Turčije, spi v malih šotorih. Med nekaj več kot 20.000 begunci in migranti, ki so v Grčijo prispeli letos, je po podatkih UNHCR skoraj polovica beguncev iz Sirije, 20 odstotkov jih je iz Afganistana, 15 odstotkov pa iz Iraka – iz vojnih con, torej. Zdravje med ujetimi ljudmi je iz dneva v dan slabše, oskrba pa je na ravni 19. stoletja. Če sploh. Varnostne razmere so slabše kot kadarkoli. V taborišču, kjer je veliko ljudi ujetih vse od zaprtja tako imenovane balkanske begunske in vzporednega podpisa evropsko-turškega begunskega dogovora pred dvema letoma in pol, so se oblikovale kriminalne skupine. Veliko je medetničnega nasilja, saj se osebje v taboriščih – podobno je tudi na drugih otokih – ne ukvarja s »podrobnostmi«.

Nikoli ni bilo slabše

 

Evropska (proti)begunska in (proti)migrantska politika je ljudem vzela upanje. Azilni postopki se nesprejemljivo počasni in sistematizirano neučinkoviti. Birokracija krha telesa in uničuje duše. Grški viri zatrjujejo, da je veliko denarja, ki ga je EU Atenam namenila za izvajanje azilnih postopkov in vzpostavitev primerne infrastrukture (1,6 milijarde evrov, od tega je bilo Grčiji nakazanih že 1,1 milijarde), izginilo (ne)znano kam. Evropska agencija za boj proti finančnim prevaram in korupcijam je pred mesecem dni zaradi tega sprožila preiskavo. Grške oblasti so to ostro zanikale in celo sprožile sodne postopke proti trem novinarjem, ki so pisali o domnevnem »izginjanju« evropskih sredstev.



Brezup, povezan z vojnimi travmami, ustvarja strahovite psihološke težave, pomoči pa skoraj ni. V zadnjih mesecih je bilo veliko samomorov. Tudi med otroki. Približno tretjina od 126 ljudi, kolikor jih je v zadnjega pol leta v Morii obravnavala nevladna organizacija International Rescue Committee, si je že poskušala vzeti življenje. Taborišče in bližnja okolica, kjer je že več let »vzporedno taborišče«, je videti kot velikanska deponija. Deponija človeštva in evropskih humanističnih vrednot. Vsak dan je slabše, čeprav se zdi, da slabše preprosto ne more biti. Razčlovečenje je popolno – to je eden od obrazov Evrope. Obrazov vseh nas. Fekalije zalivajo šotore. Spolni napadi so, zakon džungle, endemični – ženske so nezaščitene. Vsak teden v taborišču izbruhne vsaj en velik pretep. Policija se navadno ne vmešava. Spiros Galinos, župan Lezbosa, s katerim sem se večkrat srečal, je že lani dejal, da razmere v Morii spominjajo na koncentracijsko taborišče, »kjer je ljudem odvzeto vsakršno dostojanstvo«.

Razmere v taborišču še poglobile travme

Tudi najbolj izkušeni humanitarni delavci, ki so delali v taboriščih sredi vojnih con, drug za drugim zatrjujejo, da je Moria najhujše begunske taborišče, ki so ga kdajkoli videli. »Čeprav je večina migrantov, ki so v Morii, travmatiziranih, saj so zbežali iz nasilnih konfliktov v domovini, so razmere v taborišču še poglobile njihove travme,« pravi Luca Fontana, koordinator Zdravnikov brez meja (MSF) na Lezbosu, in dodal, da tako slabih razmer ni videl niti v taboriščih v Sierri Leone in Gvineji, kjer je razsajala ebola. Tu je težko karkoli dodati.