V nadaljevanju preberite:

»ZDA so glede na sedanjo politiko in uspešnost v bližnji prihodnosti obsojene na počasnejšo rast kot druge glavne industrijske države.« Tako je leta 1992, ko je ZDA zajela bojazen, da njihovo gospodarstvo upada in izgublja prednost pred Japonsko in Evropo, izjavil ameriški svet za konkurenčnost, odbor, ki svetuje ameriškemu predsedniku in kongresu. Izkazalo se je prav nasprotno. Japonska je zašla v dolgo obdobje stagnacije, evropska rast je zamrla, ZDA pa so doživele mini razcvet, ki ga je spodbudil vzpon spleta.

Več kot tri desetletja pozneje nekateri spet napovedujejo zaton ameriškega gospodarstva. Kitajska je zdaj rastoča velesila na Vzhodu. Za predsedniško mesto je namesto Billa Clintona kandidiral Donald Trump, ki se pritožuje nad stanjem gospodarstva (Trump pravi, da gospodarstvo »propada«, Clinton pa ga je označil za »neugodno stanje, ki je obtičalo nekje med Nemčijo in Šrilanko«). Američani so zaskrbljeni. Gallup, podjetje za javnomnenjske raziskave, Američane redno sprašuje, ali so zadovoljni s sedanjim stanjem. Od leta 1980 do začetka leta 2000 jih je v povprečju nekoliko več kot 40 odstotkov trdilo, da so, v zadnjih dveh desetletjih pa se je ta delež zmanjšal na 25 odstotkov.

Tri desetletja trajajoča uspešnost ZDA je za zgodovino sodobne ekonomije izjemna. Se bo to še nadaljevalo? V tem poročilu sva obravnavala razloge za pesimizem, od strupene politike do fiskalne šibkosti. Na drugi strani poznamo nenehno dinamiko, ki je bistvena značilnost ameriškega gospodarstva in njegova glavna gonilna sila. Celotna analiza v odklenjenem članku.

Avtorja: Simon Rabinovitch, Henry Curr (The Economist)