Američanom in sosedom grozijo paravojaške skupine

Besede in dejanja se v Venezueli ne držijo za roke, ampak hodijo po povsem različnih poteh. Predsednik Nicolás Maduro tako z ostrimi in kričečimi besedami opozarja na nevarnost ameriškega imperializma, toda sočasno se precej tiše že izvaja ruski imperializem.



Nazadnje sta v soboto popoldne na letališče Simon Bolivar v bližini Caracasa pristali dve ruski državni letali z vojaki in opremo za vojaško sodelovanje med Venezuelo in Rusijo. »Nič skrivnostnega ni,« so zapisali pri ruski tiskovni agenciji Sputnik. »Rusija ima več pogodb, ki so v procesu izvajanja.«

Na glavnem državnem letališču je pristalo tovorno letalo antonov 124 in potniško letalo iljušin 62, na katerih je bilo 35 ton tovora in okoli sto ruskih vojakov, ki jim poveljuje general Vasilij Tonkoškurov. Rusija je poleg Kitajske in Turčije glavna zaveznica Nicolása Madura, zato nasprotuje odločitvi Združenih držav Amerike in mnogim drugim (skupina Lima, precej članic EU), ki so kot začasnega venezuelskega predsednika priznale opozicijskega voditelja Juana Guaidója.


 

Sedež venezuelskega naftnega podjetja v Moskvi

Ameriški politični vrh je v zadnjih mesecih okrepil sankcije proti Madurovemu režimu, še posebej glede trgovanja z nafto, saj želijo ZDA ohromiti Madurovo vladavino, ki je spravila Venezuelo v politično, gospodarsko in humanitarno krizo že mnogo let pred začetkom mednarodnih sankcij. ZDA so sicer zgodovinsko gledano največji kupec venezuelske nafte, saj imajo ravno Američani najboljšo opremo za plemenitenje venezuelske nafte, ki kljub največjim zalogam na svetu ni najboljše kakovosti.

Zaradi notranje politične in humanitarne krize je ameriški politični vrh začutil priložnost, da spet postane najpomembnejši partner morebitne nove venezuelske politične oblasti, toda sedanji predsednik Maduro je zato še poglobil sodelovanje z Rusijo in počne natanko to, kar najraje očita opoziciji in ZDA – svoje bogastvo predaja v roke tuji močni sili. Tako je pod pretvezo varnosti prejšnji mesec preselil sedež venezuelske državne naftne družbe PDVSA v Moskvo. Precej prozoren je tudi diskurz pri tovrstnih potezah, saj vladni in opozicijski tabor predstavljata lastno sodelovanje s tujimi silami (eden z Rusijo in drugi z ZDA) kot strateško odločitev, nasprotnike pa obtožujeta razprodaje državnega bogastva.


 

Pomočniku Guaidója očitajo vpletenost v terorizem

A znotraj Venezuele in v njeni soseščini med glavnimi igralci niso zgolj državne vojske, ampak imajo veliko moč tudi najete paravojaške skupine. Prejšnji teden so tako zaprli Roberta Marrera, vodjo kabineta in prvega Guaidójevega pomočnika, češ da so na njegovem domu našli več kosov orožja (Marrero trdi, da so mu vse podtaknili), s čimer bi lahko pripravil teroristična dejanja, Maduro pa je začel namigovati, da Guaidó krepi lastno paravojaško skupino za pripravo oboroženega političnega udara. Marrero je pristal v zloglasnem zaporu El Helicoide, avantgardni stavbi v središču Caracasa, nekoč ponosu mesta, zdaj pa najbolj vidnemu opozorilu, kje pristaneš, če se upreš režimu.

Venezuelski minister za komunikacije in informacije Jorge Rodríguez je označil Marrera za glavnega v paravojaški skupini, ki bi lahko pripravila teroristične napade in/ali sabotaže, kot je bil nedavni električni mrk, tej isti skupini pa je pripisal tudi krivdo za pripravo splošne ljudske stavke.




 

Vojna bi povzročila še več migracij

Čeprav ameriška podpora Guaidóju ne skriva možnosti vojaškega posredovanja in tega ne izključuje niti sam Guaidó, imata drugačen diskurz kolumbijski in brazilski vrh. Resda sta kolumbijski predsednik Iván Duque in brazilski predsednik Jair Bolsonaro obljubila podporo venezuelski opoziciji, a hkrati sta vso pomoč jasno zamejila pri vojaškem spopadu. Razlog je ta, da se zavzemata za spremembo venezuelske oblasti in za končanje množičnih migracij, ki največ težav povzročajo ravno Kolumbiji in Braziliji, morebitni vojaški spopad pa bi v beg poslal še več ljudi.

Kolumbija in Brazilija sta izdatno pomagali Guiadóju tudi pri vstopu humanitarne pomoči, kar je bil eden od političnih manevrov, da bi opozorili na humanitarno krizo in poskušali streti lojalnost venezuelske vojske, med katerimi je na najnižjih položajih prav tako veliko socialnih problemov (in na drugi strani ogromno vladnih groženj). Kolumbijske in brazilske sile so tako s pomočjo ZDA zbrale humanitarna sredstva (hrano in zdravila), poskrbele so za ustrezno skladiščenje, na kolumbijski strani pa so pripravili tudi koncert za zbiranje pomoči lačnim Venezuelcem, toda ko je humanitarna pomoč šla na pot proti Venezueli, so se kolumbijski in brazilski vojaki umaknili povsem v ozadje.


 

Paravojaške skupine z nadzorom rudnikov

Predvsem kolumbijski politični vrh bi z vojaškim posredovanjem tvegal preveč. Na obmejnem območju (na obeh straneh meje) je namreč prisotna Narodna osvobodilna vojska (ELN), ki v nasprotju z Revolucionarnimi oboroženimi silami Kolumbije (Farc) ni podpisala mirovnega sporazuma s kolumbijsko vlado. Gre za kolumbijsko levičarsko paravojaško skupino, ki je nastala s kubansko pomočjo in obstaja od leta 1964, v borbi proti desničarskim kolumbijskim vladam pa je v zadnjih dvajsetih letih prejela izdatno pomoč venezuelskih oblastnikov. Svoje sile imajo zato tudi v Venezueli, med porastom venezuelske humanitarne krize pa so unovčili priložnost za razrast v osrednjem delu Venezuele (Arco Minero del Orinoco), kjer so prevzeli nadzor nad številnimi ilegalnimi rudniki zlata in drugih bogatih kamnin, še izdatno so okrepili tudi trgovanje z mamili.  

Če bi torej kolumbijske državne sile posredovale pri vstopu humanitarne pomoči v Venezuelo, bi tvegale nov oboroženi spopad z ELN, ki je podprl Madurov režim. Ista nevarnost obstaja za vse tuje vojaške intervencije v Venezueli, saj tujim silam nasproti ne bi stala zgolj venezuelska vojska, ampak tudi paravojaške skupine s petdesetletnimi bojevniškimi izkušnjami, ki izvrstno poznajo teren, ki je marsikje težko dostopen in nepregleden.

Po nekaterih navedbah so borci ELN navzoči v vsaj trinajstih od 24 venezuelskih zveznih držav, v zadnjem obdobju pa poročajo o krepitvi lastnih sil, še posebej, ko so predstavniki Farca s kolumbijsko vlado začeli mirovna pogajanja. ELN je prevzela odgovornost tudi za januarski bombni napad na policijski akademiji v Bogoti, ko so ubili dvaindvajset policijskih kadetov.