Oskar ji je rešil življenje, Steven ji je povrnil glas

Celina Karp Biniaz je bila rojena v Krakovu leta 1931. Pred vojno je imela srečno otroštvo, po nemški okupaciji Poljske pa se je idila končala. A Celina je tudi tedaj imela srečo. Bila je ena od otrok, ki jih je z njihovimi starši rešil nemški industrialec Oskar Schindler. Celina je desetletja molčala o tem, da je preživela holokavst; niti sinu in hčeri ni pripovedovala o tem, da ju ne bi zaznamovala s travmo, ki je bila, tako je menila, zgolj njena.

Več zanimivih prispevkov iz rubrike Dobro jutro si lahko preberete tu. 

Ko je režiser Steven Spielberg leta 1993 posnel film Schindlerjev seznam, je Celina prekinila molk. »Oskar mi je rešil življenje, Steven mi je povrnil glas,« je dejala v govoru na kalifornijski univerzi marca letos. Človeški glas je opisala kot najbrž najpomembnejše sredstvo za pridobivanje javne pozornosti, zato že več kot 30 let otrokom in odraslim pripoveduje o holokavstu.

Celina Karp Biniaz je prepričana, da mora svet o holokavstu poslušati iz ust preživelih – teh je žal le peščica. Eno je namreč brati zapise o tem, nekaj drugega pa poslušati ljudi, ki so na lastni koži občutili težo nacističnega škornja, preživeli koncentracijska taborišča in v vojni moriji izgubili družino.

Niti popkultura ni vedno realen kazalnik dogajanja med drugo svetovno vojno, a upam si trditi, da je Schindlerjev seznam eden od (naj)boljših filmov o tem. Scene z Ralphom Fiennesom, ki je, tedaj tridesetletni, briljantno upodobil komandanta koncentracijskega taborišča Amona Götha, ne bom nikoli pozabila. Niti deklice v rdečem plaščku.

Oskar Schindler je umrl 9. oktobra pred petdesetimi leti. Želela bi si, da bi imeli svojega Oskarja danes v Gazi, Ukrajini, Libanonu, Sudanu in Afganistanu. Povsod, kjer je človek pozabil biti človek. Še bolj bi si želela, da ga nikjer na svetu nikoli (več) ne bi potrebovali.