Zrel odziv je iskanje rešitev in pomoč drugim

Ljubljana – Naše vsakdanje življenje se je v le nekaj dneh povsem spremenilo, prekinjena dnevna rutina, ob omejenih stikih z ljudmi, negotovosti, do kdaj bo trajalo, in skrbeh, kaj bo po tem, pa v ljudeh vzbujajo najrazličnejše psihološke odzive. Ti so normalni, zagotavlja dr. Sana Čoderl Dobnik, predsednica Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, ki poudarja, da se iz vsake krize lahko naučimo kaj dobrega, naredimo korak k boljšemu življenju in se preizprašamo o vrednotah, ki so res pomembne.

Najpogostejši odziv ob tej krizni situaciji je strah, pravi Sana Čoderl Dobnik – ljudje so zaskrbljeni, da bi se okužili oni ali kdo v njihovi bližini, zaskrbljeni so, kakšen bi bil odziv okolice, če bi bili okuženi. Delo od doma in socialna izolacija lahko povzročata občutke dolgčasa, praznine, nemira, predvsem po daljšem obdobju omejenosti gibanja brez smiselnih zaposlitev. Izguba občutka osebne svobode vodi v doživljanje jeze, bodisi do tistih, ki so izdali ukaze za izolacijo, bodisi do okuženih, in v razdražljivost.

»Vse te psihološke spremembe pri ljudeh so normalne. Normalni ljudje se tako odzivamo na abnormalne, izredne, krizne dogodke. To ne pomeni, da gre za neko psihopatologijo ali da je narod v nekem patološkem stanju. Razmere niso preproste, bolj smo obremenjeni, zaskrbljeni, čustveno vznemirjeni, a je to popolnoma normalno,« je pojasnila klinična psihologinja, ki opozarja, da so v tem času za psihološke stiske ranljivejši ljudje s predhodnimi težavami v duševnem zdravju, kronično bolni ter vsi, ki pomagajo v boju proti epidemiji.


V Združenju kliničnih psihologov Slovenije so pripravili nekaj napotkov za spopadanje s stisko. Svetujejo, da si vnaprej načrtujemo preživljanje časa, ustvarimo dnevno rutino in ji sledimo. Rutina, v katero naj bodo vključene dnevne aktivnosti, kot so delo, učenje, telesna vadba, skrb za zdravo prehrano, in predvidljivost pomirjata in pomagata vzdrževati občutek reda in smisla ter nadzora nad situacijo. Telesna dejavnost nas, pravijo klinični psihologi, učinkovito varuje pred tesnobo in motnjami razpoloženja. »Otroke skladno s starostjo vključite v gospodinjska opravila, postorite kaj, za kar sicer ni časa. Z otroki se igrajte, zelo dobrodošle so družabne igre, del časa pa boste gotovo izkoristili tudi za elektronske medije,« je še mogoče prebrati med napotki.

Glejmo dobre vzore

Med glavnimi viri negotovosti sta neznanki, koliko časa bo to izredno stanje trajalo in kaj bo po tem. »Krizo bi lažje premagali, če bi imeli neki rok, kdaj bo konec. A tega pač ni mogoče določiti. Kako se pomiriti? Vsi vemo, da bo to minilo. Da ne bo trajalo v neskončnost. Vidimo izkušnje drugih držav, na primer Kitajske, da se razmere umirjajo. Pomembno je ne 'katastrofizirati', to pomeni ne videti črnih scenarijev, držav, kjer imajo največ težav, ampak gledati tiste, kjer jim je z disciplino uspelo epidemijo omejiti,« priporoča Sana Čoderl Dobnik.



Socialna omrežja so po njenem mnenju zelo koristna in nam pomagajo vzdrževati varne medsebojne stike, a le če se po njih ne delijo informacije o katastrofičnih scenarijih te krize ali se ne uporabljajo za širjenje sovraštva.

Številne skrbijo finančne posledice in to jim povzroča stisko. »To je resen problem, ki bo, tudi ko bo ta kriza s spremembo življenjskih navad minila, realna in objektivna obremenitev. Zelo pomembno bi bilo, če bi država odigrala svojo vlogo in načrtovala ukrepe, da bi bili ljudje bolj pomirjeni glede finančnih posledic.«



Vsi smo zaprti doma, kar je velik izziv tudi za družinske odnose. »Naša sposobnost sobivanja je na preizkušnji, v smislu, koliko smo se zmožni prilagoditi drug drugemu. To je dodatna stresna obremenitev. Od nas je odvisno, kako se bomo krize lotili širše v družbi in znotraj posameznih družin. Pravzaprav gre za podobne psihološke procese. Način spopadanja s stresom je odvisen predvsem od stopnje naše osebnostne zrelosti. Med manj zrelimi načini lajšanja notranje napetosti, ki je povsem nekonstruktiven, je kriviti druge, lahko družinske člane, Italijane, Kitajce, tiste, ki so bili na smučanju, ali kogarkoli. Med bolj zrelimi načini so iskanje skupnih rešitev in pomoč drugim. Ko naredimo nekaj za skupno dobro, pomirjamo tudi svojo tesnobo. Sami odločamo, ali bomo zbrali svoje kapacitete za reševanje problemov in stopili skupaj, se drug drugemu prilagodili ali bomo začeli iskati krivce, obtoževati, netiti konflikte.«

Ali nas bo ta kriza spremenila? »O tem lahko samo ugibam. Je pa vsaka kriza možnost za napredek in razvoj. Dobro bi bilo, da bi bil izid te krize, da bi ljudje nekoliko prevrednotili svoj vrednostni sistem. Da bi ugotovili, kaj je res pomembno v življenju – zdravje, ljudje in odnosi, ki jih imamo. Da bi sprevideli, da moramo skrbeti drug za drugega, ker smo vsi ranljivi in drug brez drugega ne moremo. Če bi nas ta kriza naučila pomembne lekcije, da bi zmogli prekiniti individualistično kulturo, kjer sem pomemben samo jaz in moji dosežki, bi to bil dober izid. Jaz nisem tako zelo optimistična. Pretekle izkušnje v podobnih razmerah nas učijo, da se za neko obdobje ljudje bolj povežejo, a spremembe niso dolgotrajne. Ker smo ljudje narejeni tako, da se hitro vrnemo na stara pota in v ustaljene načine delovanja.«