Življenje med štirimi stenami

Pred kratkim je znanka na facebooku postavila vprašanje, kaj bo prinesla samoizolacija: več seksa ali več ločitev. Trenutno lahko rečem le, da je naše družinsko življenje sredi vsesplošne reorganizacije.

V zvezni deželi Hessen so s tem ponedeljkom za mesec dni zaprli vse šole in vrtce, in kdor lahko, dela od doma. Pred nami je torej mesec dni intenzivnega sobivanja.



Ker z možem nisva na dopustu, prvošolka ne na počitnicah, dveletnik pa zahteva animacijo, se je intenzivno sobivanje izkazalo za organizacijsko in psihološko, če lahko tako rečem, precej zanimivo.

Dnevi so se podaljšali. Običajne rutine so se spremenile. Delo, šolanje, animacija najmlajšega in vse ostalo, kar pač človek mora postoriti doma, je razdeljeno na časovne intervale, ki so odvisni od tega, kako pogosto otroka vpadata v »pisarno«. Moja se je spremenila še v učilnico, mož jo improvizira v jedilnici.

Če mine več kot 15 minut, ne da bi eden ali drugi vdrl v »pisarno« ali med enim in drugim pretepom med igranjem, je to že velika zmaga. Edino za delo primerno obdobje sta dve uri, ki jih najmlajši še vsak dan prespi. Vsa preostala sposobnost koncentracije je čista loterija.

Hčerka je prvošolka v angleškem razredu Evropske šole. Tako sem zdaj postala še učiteljica oziroma natančneje nadzornica nad učenjem. V ponedeljek smo dobili učne materiale in navodila za ves teden vnaprej. Dopoldnevi so po novem rezervirani za šolsko delo: pisanje, branje, matematika, ustvarjalnost, zabavni izzivi. Vsako jutro v živo prek whatsappa še kakšnih 15 minut učenja slovenščine.

V petek pa sledi prvo preverjanje znanja v pisanju v angleščini. Upam, da se dobro odreževa. Doma se bomo šolali vsaj mesec dni. To je zelo dolgo obdobje izostanka iz šole, kjer učitelji vendarle vedo, kaj počnejo. Že dolgo vem, da nisem material za učiteljico. Mož je pri tem precej bolj uspešen.

Ura je 14. Od jutra sta se skregala že najmanj desetkrat. Tale prispevek pišem že od prejšnjega dne. Najmlajši se mi neprestano vzpenja v krilo in želi prispevati svoje. Morda povprašam urednico, če bi jo zanimalo. Malo za šalo, malo zares. Življenje doma je postalo resnično pestro in izziv.



Če bi bili na dopustu, bi vsekakor uživali. Živimo v hiši z ogromnim vrtom, ki smo ga namerno spremenili v igrišče. Postavili smo mrežo za badminton, gole za nogomet, včeraj še šotor. Vse za to, da bi starša lahko vsaj nekaj ur na dan v miru oddelala. Za zdaj plan ni najbolj uspešen. Otrokoma, razumljivo, manjka družba. In tako bo očitno vsaj še mesec dni. Prav lahko se zgodi, da še dlje. Nihče pravzaprav ne ve, kako dolgo bodo trajale izredne razmere.

Živci so na preizkušnji. Tudi zato, ker naju ob vsem skupaj skrbi še za preživetje gostinskega podjetja, ki smo ga v družini zagnali pred nekaj leti in od katerega je odvisnih kar nekaj ljudi. Kako se bo izteklo, nihče ne ve. Lahko le upamo na najboljše.

A vse ni črno. Že prvi dan življenja v izrednih razmerah sta se otroka iz otroške sobe prikazala z nalakiranimi nohti. Oba. Zelena, modra, roza, črna ... Zaživel je tudi frizerski salon. Upam le, da se jutri ne prikažeta s kreativnima pričeskama. Nekje v otroški sobi so tudi barve za lase. In škarje.