V nadaljevanju preberite:

Pogled na čudovit jesenski gozd v zelenih, rumenih, rdečkastih in rjavih odtenkih, mavrica, pisane božično-novoletne lučke – za to so med drugim vsaj deloma prikrajšani tisti ljudje, ki imajo okvaro barvnega vida oziroma barvno slepoto. Zdravila za to motnjo ni; ljudje se navadijo življenja brez določenih barv ali odtenkov in temu prilagodijo svoj vsakdan, tudi z nekaterimi pripomočki, ki jih ponuja sodobna tehnologija.

Največkrat imajo ljudje z okvaro barvnega vida težave pri prebiranju raznih zemljevidov z barvnimi legendami, pri semaforjih, izbiri oblačil, zagotovo pa, kot je za Delo potrdil izr. prof. dr. Gregor Sočan, psiholog na ljubljanski filozofski fakulteti, ki sam sicer nima popolne barvne slepote, manj uživajo v barvah jesenske narave kakor ljudje z normalnim vidom.

»Dejstvo, da v različnih signalnih sistemih (od semaforja dalje) zelo pogosto nastopata v paru rdeča in zelena, kaže, da je vsaj v preteklosti redkokdo mislil na to, kako bi bile barvne sheme dobro razločljive tudi za barvno slepe,« je povedal Sočan.

Povprečno zdravo oko človeka loči 150 barvnih odtenkov, a je variabilnost tukaj velika. Ženske smo pri tem v povprečju na boljšem, večina nas zaznava več odtenkov: »To je povezano z evolucijsko prilagoditvijo, ko so bile ženske nabiralke, opazile so, denimo, rdečo jagodo med zelenjem, moški pa so bili lovci,« pojasnjuje doc. dr. Manca Tekavčič Pompe, dr. med., predsednica sekcije za pediatrično oftalmologijo pri Slovenskem zdravniškem društvu.

Stereotip, da moški težje ločijo barve in odtenke, ima v resnici podlago v podatkih. Prirojena okvara barvnega vida se deduje vezana na kromosom X, zato je izrazito pogostejša pri moških: vse okvare so prisotne pri približno petih odstotkih moške populacije in pri le 0,2 odstotka ženske, pove sogovornica.