Ženska 21. stoletja zna reči ne

»Odvisno, kakšno srečo je imela in kje se je rodila. Ženske v Sloveniji smo lahko, karkoli si želimo biti. Možnosti so odprte, pomembno je le še, koliko si v to, kar si želiš doseči v življenju, pripravljen vložiti sam,« odgovori Ajša Vodnik na vprašanje, kakšna je po njenem mnenju ženska 21. stoletja.

Stereotipi o princih na belih konjih so preteklost, ženske moramo stvari vzeti v svoje roke in se za to, kar si želimo imeti, potruditi. »Katerokoli področje pogledamo, naj bo to kariera ali družina, nič ne deluje brez truda. Nič ni samoumevno, to velja tako za ženske kot moške,« je jasna generalna direktorica AmChama Slovenije, ki je ob uspešni karieri predvsem žena in mama treh otrok.

Vsi iščemo svoj prostor pod soncem, različni so le vzgibi, ki nas vodijo. Če se morda zdi, da 21. stoletje postavlja žensko iz tisočletne sence na osončeno mesto, na vseh področjih ni čisto tako. Zato čakanje v upanju, da bo na nas posijal naključni sončni žarek in bomo dobile priložnost za rast, ni modra odločitev, ugotavlja v osmomarčni poslanici Združenja dramskih umetnikov Slovenije igralka Saša Pavček, ki se sicer obrača na umetniške kolegice, a vprašanja in poudarke njenega nagovora bi lahko preslikali na vsa področja ženskega delovanja.

Vsega nam ni treba znati

»Priznati si moramo, da se nismo rodile popolne in da ne znamo vsega. Včasih si nalagamo bremena in poskušamo biti nekakšne super ženske, da bi dokazale, da smo lahko vsemogočne. To zaganjanje je nepotrebno.« Za Ajšo Vodnik je ključnega pomena, da si upamo priznati, kdo smo, z vsemi napakami vred.

Če smo sem in tja tako mimoze, kakor je zapisala Pavčkova, ki »spodbujajo najfinejšo občutljivost, pretanjen posluh za druge in za vzgibe v nas samih ter simbolizirajo spoštovanje do tega, kar je v nas«, ni nič narobe. Biti ženska je zahtevna in odgovorna vloga in naloga, ki ima v vsaki družbi in kulturi ključno mesto.

»Ženske se v zahodnem svetu kar dobro in uspešno borijo zase in za svoje pravice. Problem pa vidim, da se v tem boju briše meja med moškostjo in ženskostjo in da se z novimi teorijami dokazuje, da med moškimi in ženskami ni razlik. Te teorije se mi zdijo popolnoma absurdne in nerazumne. Človek, tako ženska kot moški, se pravi spol, ne more biti samo družbeni konstrukt,« je jasen psiholog Andrej Perko, prepričan, da se ženske vedno bolj uspešno spoprijemamo s pritiski, ki nam jih nalaga družba.



»Rada sem ženska, včasih močna, ki si ne želi podpore, drugič spet iščem razumevanje in da mi kdo pove: 'Saj bo.' Mislim, da se vsi iščemo, in tu med spoloma ni nobenih razlik,« meni Vodnikova. »Želim si biti nežna, a nikakor ne žrtev in mučenica. Delček tega, kar nam je dala narava, preprosto moramo obdržati v sebi. Bogastvo nas žensk je tudi v tem, da smo lahko nežne. Ne šibke. Nežne, sploh v odnosu do moža in otrok.«

Psiholog Aleksander Zadel pri tem opozarja, da se moramo začeti ženske in moški gledati kot partnerji: »Videti v nasprotnem spolu tekmeca pomeni izčrpavanje. Videti partnerja pomeni sodelovanje.« Milijoni let evolucije so poskrbeli, da sta vlogi moškega in ženske različni, obe potrebni in načeloma nenadomestljivi.

»Vsemogočna pa nisi, tako pač je«

Ajša Vodnik je tako imenovane ženske principe uspešno vnesla tudi v poslovni svet. »Sama menim, da so to predvsem sodobni principi delovanja – da poskušaš najti kompromise, veliko komuniciraš, poslušaš in poskušaš razumeti, kaj ti nekdo govori. Pri tem, da sem ljudem bolj pripravljena prisluhniti, mi je izjemno pomagalo prav materinstvo.« Glede na to, da je v posel močno vpet tudi njen soprog, vsakdan ni preprost in iz službe se morajo kompromisi hočeš nočeš nujno preseliti tudi čez domači prag.

»Rada sem mama, rada grem tudi na tenis ali na manikiro. Nikoli si ne mislim, da sem sama na drugem mestu, če delam nekaj za drugega. Preprosto poskušam uživati v trenutkih, hvaležna sem, bi pa včasih lahko tudi znorela, ker je vsega preveč in leti čas tako hitro. Takrat se znam ustaviti, si reči, naredi, kakor najbolje zmoreš, ampak vsemogočna pa nisi. Tako pač je.« Ženska tretjega tisočletja torej zna reči ne. In kaj jo navdihuje?

»Zame je bil vedno pomembna vrednota optimizem. Da iščem dobro v ljudeh. Motivira me to, da se lahko dotaknem ljudi in njihovih življenj. Tako sem jaz obogatena. Zdi se mi, da imam na sebi neprestano rožnata očala, da je svet lep. Čeprav čutim krivice in takrat je pomembno, da se zavem, da vsega sveta pač žal ne morem rešiti. Pomagam pa vsaj tam, kjer lahko.«



Ženska 21. stoletja je vse bolj ozaveščena, izobražena, samostojna in avtonomna, dodaja Aleksander Zadel: »Seveda govorim o ženskah na splošno, se pa po vseh teh terminih ženske razporedijo v skladu z Gaussovo krivuljo. Zato je nesmiselno, da bi v posplošeni trditvi posameznica iskala sebe. Stereotip ali izziv ekonomske emancipacije žensk je v zahodni družbi 21. stoletja večinoma preživet.« Zato pa so pred ženskami in tudi družbo na splošno še nekateri orehi, ki jih bo treba streti.

Sociologinja dr. Renata Salecl izpostavlja predvsem zahteve, ki jih imamo do sebe in se nenehno povečujejo. »Te pritiske, kako delati na sebi in biti bolj produktivna, smo močno ponotranjili. Neoliberalizem je tu povsem uspel, posameznik za večino stvari, ki se mu zgodijo, krivi sebe in ne razmišlja o krivdi družbe kot celote. O tem, kakšno družbo bi si želel v prihodnosti.«

Če nam danes torej ni po volji biti (prosto po Saši Pavček) velikodušna, hvaležnosti polna hortenzija ali če v sebi ne čutimo energije tulipana, bo v vrtovih v prihodnjih dneh zacvetelo polno drugih rož. Izbira je naša, možnosti pa odprte.