Bistvo 8. marca je bilo vedno skromnost

Rdeč nagelj in čokolada, steklenica rdečega vina, parfum ali bombonjera – predstavnicam mlajše generacije se danes zdi skorajda smešno, da bi jim moški za 8. marec prinesel kaj od naštetega. Starejše pa se še dobro spomnijo let, ko dan žena nikakor ni šel mimo, ne da bi bile deležne cvetic, stiska roke ali poljuba. Če kaj, je 8. marec vedno zaznamovala – skromnost.

Ženske z nemško feministko in socialistko Klaro Zetkin na čelu so se v boj za enakopravnost med spoloma podale na prelomu stoletja. Dan žena, danes praznik v okrog sto državah, so prvič praznovali leta 1911 v Avstriji, Nemčiji in Švici ter na Danskem, v Sloveniji je bilo za ženske prelomno leto 1945, ko so dobile volilno pravico. Ta pravica nikakor ni samoumevna; v Švici so jo uzakonili šele na začetku sedemdesetih. Po drugi strani je berlinski predstavniški zbor pred kratkim odločil, da bo 8. marec uradni praznik, tako bo Berlin prva nemška zvezna dežela, v kateri bo dan žena dela prost dan.

Kaj se je s poslanstvom tega praznika dogajalo pri nas? »Tako kot nas je v zadnjih desetletjih razvoja družbe marsikaj presenetilo, tudi tega praznika kot da nismo znali prilagoditi težnjam po spolni enakosti, predvsem novim časom in potrebam,« pravi etnolog Janez Bogataj, ki smo mu, čeprav pišemo o prazniku žensk, po naključju prvemu dali besedo. »Nobeno praznovanje namreč ni statičen pojav, neka nespremenljiva kulturna dediščina, ampak se stalno spreminja, kar pa pomeni, da lahko tudi ugaša ali dobiva nove impulze, primerne času in družbi.«

Velikih praznovanj ni več

Pri dnevu žena dileme, komu ali čemu je namenjen, ni. Med drugim tudi temu, da opozorimo na neenakost med spoloma v slovenski in evropski družbi. Velikih praznovanj, kakršna so bila včasih, ni več. »Po drugi svetovni vojni je bil 8. marec skorajda uradni državni praznik, ki so ga praznovali vsi kolektivi, političnim zahtevam pa so dodali tudi neformalna organizirana praznovanja. Danes dan zaznamujejo predvsem mediji, velikih praznovanj, povezanih z oblikovanimi (političnimi) zahtevami za izboljšanje položaja žensk, ni več,« pojasnjuje Bogataj.

A to nikakor ne pomeni, da bi morale biti tiho in zadovoljne s svojim družbenim statusom. »V zadnjih sto letih se je položaj žensk izredno izboljšal, zato ne smemo dopustiti, da se to spremeni in krenejo stvari po obratni poti navzdol,« opozarja zgodovinarka Irena Selišnik z ljubljanske filozofske fakultete. »Enakopravnost je zajamčena v številnih pravnih dokumentih, seveda pa je njena implementacija zahtevno vprašanje. Ženske so še vedno manj zastopane v političnem življenju, na najvišjih položajih v gospodarstvu. Zaposlene so v nekaterih dejavnostih, kjer je njihov položaj na splošno slabši, na primer v zdravstvu, izobraževanju ali novinarstvu.«



Kljub vsem ukrepom je še vedno jasno razvidna diskriminacija zaradi družinskih razlogov, saj skrb za otroke najpogosteje pade na ženska ramena, kar posledično pomeni več odsotnosti in slabša, manj odgovorna delovna mesta. »Nove politike bi tako morale obravnavati vprašanje očetovstva in angažirane tudi nagraditi, večji poudarek bi veljalo dati oblikovanju uspešne družinske politike. Vključiti bi morali tudi javne ustanove, da bi staršem zagotavljale podporno vlogo,« dodaja Selišnikova.

Enakopravnost v zakonodaji tako ni sporna, v praksi pa je slika drugačna, o čemer bi se morali več pogovarjati, pritrjujeta oba sogovornika. Bogataj ob tem še opozarja, da o enakopravnosti govorimo preveč načelno. »Kot vemo, štejejo predvsem dejanja, ki ljudem potem dajejo vtis enakopravnosti med spoloma.«



Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Ksenija Klampfer meni, da o aktualnosti praznika nikakor ne bi smeli vzbujati pomislekov. »Primerjalno imamo v Sloveniji visoko stopnjo enakosti, pa vendar je 8. marec vsakoletni opomnik, da ne smemo zaspati na lovorikah, in priložnost, da ocenimo napredek na različnih področjih. Tudi pri nas so namreč področja, kjer so ženske na vodilnih položajih v gospodarstvu, znanstvenih ustanovah, športnih organizacijah in nenazadnje v politiki še vedno neenake v uresničevanju pravic v praksi. Problemi so tudi razširjenost spolnega in drugega nasilja nad ženskami, visoka stopnja tveganja revščine starejših žensk, nizke pokojnine v primerjavi z moškimi in večanje plačne vrzeli med spoloma.«

Na indeksu enakosti spolov, ki ga oblikuje evropski inštitut EIGE, je Slovenija nekoliko nad evropskim povprečjem in mora sprejeti še veliko ukrepov, če želi enakosti spolov vsaj približati, opozarja tudi sociologinja Milica Antić Gaber.

Praznik, nedostojen za ženski spol?

Danes se ob 8. marcu torej pogovarjamo predvsem o ženskih pravicah, velika, bučna praznovanja, kakršna so bila pogosta nekoč, so šla v pozabo. »Včasih so v ta namen rezervirali gostinske lokale, po 12. uri je bilo na ulicah in v lokalih veliko žensk.
Močno se je razvilo tudi obdarovanje žensk s cvetjem, kar ni bilo značilno le za zaposlene, ki so dobivale cvetje na delovnih mestih, ampak tudi za tiste, ki so ostale doma in so jim možje na tak način izkazovali praznično pozornost.

Vrhunec je praznovanje 8. marca doseglo v osemdesetih, delno tudi še v devetdesetih letih, ko lahko govorimo o poudarjenih trženjskih razsežnostih praznika,« razlaga Bogataj. Praznovanje je zajelo ves ženski spol, od šolark do upokojenk. Takrat so tudi moški »vrnili udarec« in 10. marec izbrali za dan mučenikov.

»To praznovanje je prav tako dobilo prepoznavno ikonografijo z značilnimi darovi. Če je bilo ženskam namenjeno cvetje, morda še kakšna druga darila, so za moške pripravili bodičaste veje in nanje natikali suhe fige. Vse to je z osamosvojitvijo nekako usahnilo.«



Konec devetdesetih so se počasi pojavili zaskrbljeni pozivi v zvezi z 8. marcem, še posebej ker enakopravnost med spoloma kljub tako opevani demokraciji ni bila idealna. Nekatera feministična gibanja še danes menijo, da je ta praznik pravzaprav nedostojen za ženske in njihova prizadevanja za enakopravnost. Po drugi strani so (bile) posamezne navdušene privrženke tega praznika, ki so v tem dnevu videle pravico do vsega, kar jim v preostalih dnevih leta ni bilo dano uresničiti.

Milica Antić Gaber meni, da je 8. marec kot mednarodni dan žensk vsekakor potreben »kot opomnik o vseh tistih nepravičnostih in neenakostih, s katerimi se v naši družbi še vedno soočajo različne skupine žensk. Zdi se, da je v vse bolj individualizirani družbi, v času, ko dvigajo glavo razni -izmi, za katere smo bili prepričani, da jih je že zdavnaj povozil čas in so se znašli na pokopališču zgodovine, sporočilo 8. marca, to je podpora pravicam različnih deprivilegiranih skupin žensk, doseganje enakega položaja žensk in moških oziroma vseh spolov v ekonomiji in politiki, ter solidarnost, še bolj aktualno, kot je bilo pred desetletji.«



Ob tem velja poudariti, da bi se morale tudi ženske same ob prazniku spomniti, da druga drugi nismo volk in nenehne nasprotnice, stopiti skupaj in ozavestiti, da prav z medsebojno podporo zmoremo (naj)več. Mojca Senčar, ena od sogovornic, ki smo jih prosili za komentar ob dnevu žena, je kratko, jedrnato in predvsem zelo iskreno dejala: »Preveč smo pohlevne, čeprav lahko povsem enakovredno stopimo ob bok moškim.«

Janez Bogataj pa ženskam polaga na srce: »Delajte celo leto to, kar delamo moški, in ne čakajte samo na en dan v letu.« Z rdečim nageljnom, zvončki, narciso ali celo – brez vsega.