Zdravi delavci so produktivnejši in bolj ustvarjalni

Sodobni način življenja prinaša tudi stres, kronično utrujenost in slab spanec, vse to pa vpliva na naše zdravje. Zato se vedno bolj poudarja pomen ozaveščanja in spodbujanja zdravih navad in aktivnosti ter preventivnega zdravstva, kar mora biti v interesu tako vsakega posameznika kot delodajalcev. In ker družinska medicina povezuje vse veje medicine s celotnim življenjskim ciklom pacienta, bi bilo treba čim prej povečati število timov v ambulanti in število njihovih članov. Bolj raznoliko sestavljen tim lahko pacienta obravnava bolj celostno, tako telesno, duševno kot socialno.

V Sloveniji potrebujemo več družinskih zdravnikov, zato se postavlja vprašanje, kako bi mlade spodbudili, da bi se pogosteje odločali za specializacijo iz družinske medicine. Najtežje, a tudi najbolj bistveno je izboljšati delovne razmere, na kar družinski zdravniki opozarjajo že desetletja.

»To pomeni približati se normativom, zapisanim v modri knjigi. Upam, da je to prednostna naloga sedanje vlade in novega zakona o zdravstvu, ki ga pripravlja. Brez močnega primarnega zdravstva smo kot pristanišče brez pomola, če citiram Gregorja Cuzaka, strokovnjaka za inovacije v zdravstvu in dostopnost zdravstvenih storitev,« pojasnjuje zdravnik Primož Kus, ki ima z delom v družinski medicini skoraj 20 let izkušenj.

In dodaja, da je druge vrste spodbuda finančne narave, v obliki štipendij za specializacijo družinske medicine in finančne podpore glede na lokacijo delovnega mesta, s čimer bi spodbujali zaposlovanje na ruralnih območjih, ki so trenutno zapostavljena. »Pomagalo pa bi tudi bolj enakomerno vključevanje v državne zdravstvene programe, s tem mislim predvsem koncesije. Vsi, ki bi si želeli koncesionarnega dela in bi za to imeli pogoje, bi morali imeti to možnost.«

Bolj celostna obravnava pacientov

Zanimalo nas je še, kaj vse se je v zadnjih letih spremenilo na področju družinske medicine. Kot pravi dr. Kus, je po ustanovitvi katedre za družinsko medicino na ljubljanski in mariborski univerzi v zadnjem obdobju največja pridobitev sprememba načina dela in načina življenja, izvajanje preventivnih presejalnih testov (Zora, Dora, Svit), vodenje kroničnih bolezni in podobno.

»Poudarja se tudi pomen zdrave prehrane, vpeljujejo se novi poklici v zdravstvu, kot je klinični dietetik, in specializacije iz klinične prehrane. Spremenil se je poudarek na ekipnem pristopu k delu v družinski ambulanti, pri čemer je sestra enakovreden člen v verigi obravnave pacientov. Vpeljujejo pa se tudi poklici administratorja, kliničnega farmacevta, psihoterapevta.«

Na vprašanje, kaj bi bilo treba v družinski medicini čim prej spremeniti in kako, pa Primož Kus odgovarja, da je treba nujno povečati število timov v ambulanti, kot tudi število članov v njih. »To pomeni več ekip s člani, kot so zdravnik, sestra, administrator in glede na okoliščine še drugi poklici. Več ekip pomeni bolj dostopno zdravstvo. Bolj raznoliko sestavljen tim lahko pacienta obravnava bolj celostno, tako telesno, duševno kot socialno,« še pravi in dodaja, da bi bilo treba obenem še naprej in bolj izobraževati prebivalstvo o zdravem življenjskem slogu in preventivnem zdravstvu. In nenazadnje je zelo pomembno okrepiti skrb za duševno zdravje in omogočiti lažji dostop do psihoterapije in jo detabuizirati.

Vezni člen vseh vej medicine in pacientov

Primož Kus se je po študiju na ljubljanski medicinski fakulteti zaposlil v kliničnem centru v Ljubljani, po opravljenem sekundariju pa se je, kot pojasnjuje, odločil za specializacijo iz družinske medicine, ker povezuje vse veje medicine s celotnim življenjskim ciklom pacienta. Zatem je začel delati kot zdravnik družinske medicine najprej v zdravstvenem domu, zatem pa v zasebni zdravstveni ustanovi.

»Takrat sem bil tudi na misiji kot vojaški zdravnik v okviru Slovenske vojske, kjer sem dobil pomembne izkušnje zdravnika na terenu v izjemnih razmerah in pri svetovanju za obvladovanje stresa v posebnih okoliščinah. Glede na vse izkušnje in zaradi želje po samostojnosti in bolj kakovostni obravnavi pacientov sem pred dvanajstimi leti odprl lastno ambulanto družinske medicine v Ljubljani, kjer se s sodelavci trudimo za nenehne izboljšave za paciente,« pojasnjuje svojo pot sogovornik.

In kaj ga je navdušilo za delo družinskega zdravnika? »Ko sem se odločil za študij medicine, mi je bilo takoj jasno, da bo moje področje delo družinskega zdravnika. Zanj sem se navdušil, še preden je ta smer imela svojo specializacijo, predvsem zato, ker predstavlja temelj in vso lepoto medicine in zdravniškega poslanstva. Ta poklic me še vedno veseli in izpolnjuje, prav tako mi je zelo všeč delo s pacienti,« še pravi Primož Kus. Kot dodaja, se z leti izoblikuje neki poseben, pristen, skoraj družinski odnos med zdravnikom in pacienti. To pa zato, ker družinski zdravniki srečujejo paciente skozi daljše obdobje in tako razvijejo celosten in širok vpogled v zdravljenje.

Lepota in izzivi poklica družinskega zdravnika

Raznolikost dela je tudi ena izmed lepot poklica družinskega zdravnika. »Predstavljamo prvi stik z zdravstvenimi težavami in kot takim nam ne manjka izzivov. Po drugi strani pa je že znano, kaj nas, družinske zdravnike, najbolj moti. Predvsem to, da se pacientom ne moremo posvetiti zaradi prevelikih administrativnih obremenitev, ki se na žalost samo še večajo. Prav tako se povečuje število opredeljenih pacientov na enega zdravnika, medtem pa zdravnik ni razbremenjen številnih različnih nalog in delovišč, kjer naj bi opravljal svoje delo (ambulanta, dežurstva, menedžiranje).« Obremenjenost družinskih zdravnikov se je nazorno pokazala med pandemijo covida, ko so »bili razporejeni celo na štiri delovišča – poleg rednega dela in dežurstev tudi cepilni centri, brisi in covid ambulante«.

Dr. Primož Kus je še poudaril, da je sodelovanje med zdravniki družinske medicine in specialisti ključno za celostno in korektno obravnavanje pacientov. Dobro sodelovanje pomeni pravočasno diagnostiko, pravilno obravnavo, nadzor nad kroničnimi boleznimi in smotrno usmerjanje pacientov na specialistične obravnave.

»Izboljšali bi ga lahko s tem, da bi v kurikulumu vseh specializacij v kroženje po različnih področjih vključili tudi družinsko medicino. Obstajajo jasne in učinkovite komunikacijske poti med primarnim, sekundarnim in terciarnim nivojem, ki pa bi se lahko še okrepile. S tem mislim predvsem e-pošto in protokole konzultacij. Smiselno bi bilo tudi vključiti družinske zdravnike v različne hospitalne konzilije, kar je že učinkovita praksa v tujini.«

Novi pristopi

Napredek medicinske znanosti, novih tehnologij in nova zdravila ter po drugi strani staranje prebivalstva, omejeni viri zdravstvene oskrbe in vedno večja ozaveščenost zahtevajo nove pristope k organizaciji zdravstvene dejavnosti. In kako bi lahko dosegli manjšo obremenjenost zdravnikov ter večjo dostopnost zdravstvenih storitev in boljšo oskrbo bolnikov?

»Z večjo uporabo telemedicine in umetne inteligence za analizo podatkov bi lahko pospešili in olajšali delo zdravnika, prav tako pa povečali dostopnost in skrajšali čas čakanja. E-naročanje razbremeni administracijo, e-posveti zmanjšajo potrebo po obisku pri manjših težavah, s tem pa se poveča dostopnost za večje in kompleksnejše težave,« pravi dr. Kus.

Kot obenem dodaja, digitalne storitve sicer ne morejo nadomestiti kliničnega pregleda, lahko pa olajšajo in izboljšajo proces dela – s tem pa izboljšajo dostop do zdravstvenih storitev in pacientu omogočajo lažjo in bolj kvalitetno skrb za lastno zdravje.

Nove komunikacijske tehnologije omogočajo stroki lažje in hitrejše sodelovanje ter povezovanje med sekundarno in terciarno ravnjo. »Velik napredek je prinesel centralni register podatkov o pacientu (CRPP), ki ima zakonsko podlago v zakonu o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva. CRPP vsebuje povzetek podatkov o pacientu ter zdravstveno dokumentacijo in je namenjen vsem izvajalcem zdravstvenih dejavnosti, ki so dolžni posredovati izvide in podatke o pacientih v skupno bazo. S hitrim dostopom do zdravstvenih informacij lahko zdravstveni delavci bolje sodelujemo pri diagnosticiranju, zdravljenju in spremljanju pacientov.«

Spletno komuniciranje in videopovezave so, kot še pravi Primož Kus, omogočile digitalne konference in simpozije, s tem pa večjo dostopnost informacij in multidisciplinarnost. »E-naročanje vse bolj podpira naročanje k specialistu iz ambulante družinskega zdravnika, kar pomeni boljšo oskrbo in manj nepotrebnih napotitev, s tem pa se izboljšata dostopnost in preglednost.«

Skrb za krepitev zdravja

Vse omenjeno pa ni dovolj, saj mora vsak zase veliko narediti za krepitev lastnega zdravja. Zdravje ima telesno, duševno in družbeno komponento, zato je o njem treba razmišljati celostno in povezano. »To pomeni, da je treba skrbeti za različne plasti svojega življenja. Posameznik se mora zavedati zdravega načina življenja, od prehranjevanja, gibanja, spanja do mentalnih bremen in odnosov z ljudmi. Pomembno je ozaveščanje o preventivnih pregledih, kar je lahko naloga šol in države, vloga delodajalca in skupnosti pa je omogočanje takih pregledov, zdravega delovnega okolja in spodbujanje promocije zdravja pri delu.«

Kot še pravi dr. Kus, ima šola pomembno vlogo v zdravstveni vzgoji, izobraževanju in oblikovanju navad, ki človeka spremljajo celo življenje. Država je ključna pri zagotavljanju dostopa do kakovostnih zdravstvenih storitev in financiranju preventivnih programov ter promociji zdravja in zdravega okolja. Lokalna skupnost pa je pri tem dolžna urediti površine, ki spodbujajo zdravo življenje, kot so objekti za rekreacijo in šport, in ponujati lokalno pridelano kakovostno hrano.

Osnova za zdrav način življenja je dovolj časa in financ. Osemurni sedeč delovnik, nato še krajša ali daljša vožnja do doma, pa številni družinski opravki niso najlažje okoliščine za zagotavljanje zdravega življenjskega sloga, ki vključuje redno gibanje, uravnoteženo prehrano, čas za zdrave odnose in čas zase.

Stres, slab spanec, kronična utrujenost so tihe grožnje zdravju, s katerimi se prepogosto borimo v hitrem tempu našega tisočletja. »To odpira vprašanja o delu od doma, fleksibilnem delovnem času. V dejavnostih, kjer je to mogoče, bi lahko začeli razmišljati o štiridnevnem delavniku, po zgledu Belgije in Japonske. Če pa ima posameznik čas in voljo, je pomembno omogočiti izobraževanje, ozaveščanje in spodbujanje zdravih navad in aktivnosti, kot so subvencije športnih aktivnosti in skupinske vadbe, subvencioniranje zdrave hrane in višja obdavčitev nezdrave hrane. Prav tako je treba rušiti tabuje glede duševnega zdravja, ki še vedno obstajajo, in delovati v smeri bolj dostopne psihoterapije,« še pojasnjuje zdravnik družinske medicine Primož Kus.

Zdravi tudi na delovnem mestu

Odrasli tretjino časa preživimo na delovnem mestu in del skrbi za telesno dejavnost zaposlenih se nalaga tudi delodajalcem. Zakon o varnosti in zdravju pri delu določa, da mora delodajalec promocijo zdravja na delovnem mestu načrtovati ter zanjo zagotoviti potrebna sredstva, pa tudi način spremljanja njenega izvajanja.

Zakon je dobra podlaga, pravi prof. dr. Nejc Šarabon, dekan fakultete za vede o zdravju na primorski univerzi, vendar daje samo osnovno usmeritev, torej, da so delodajalci aktivni na področju promocije zdravja na delovnem mestu. Kako poglobljeno in s kako utemeljenimi in konkretnimi vsebinami oziroma ukrepi, pa je prepuščeno njim. »Praksa je zato zelo različna, od trivialne do zelo poglobljene,« ugotavlja.

Je pa razlogov, zaradi katerih bi moralo biti delodajalcem v interesu, da se njihovi zaposleni ukvarjajo s športom, veliko. Šarabon posebej omenja dva. Prvič, to prispeva k boljšemu splošnemu počutju, zdravju in osebnemu zadovoljstvu, kar je pomembno tako za zasebno življenje kot za opravljanje delovnih obveznosti.

Drugič, sistematično ukvarjanje s športom, torej redno ter primerno načrtovano in izvajano, povečuje posameznikov psihofizični opravilni potencial v absolutnem smislu, »s čimer enaka delovna obremenitev postane za posameznika manjša relativna obremenitev in zato manj potencialno stresna. To glavno načelo velja za različne vidike zdravja, mišično-skeletno, srčno-žilno-dihalno, metabolno, mentalno«. Vse našteto je v interesu delodajalca, ker ima tako v povprečju bolj zdrave, storilno sposobnejše, zadovoljne in manj z dela odsotne zaposlene. »Razlogi so tako humanistični kot ekonomski,« še pravi Šarabon.

Prakse, ki podpirajo zdravje, v kulturi kolektiva

Pri sprejemanju ukrepov se je treba zavedati, da je skrb za lastno zdravje stvar grajenja zdravih navad in vzorcev obnašanja posameznika in tudi kolektiva. »V najširšem smislu želimo izoblikovati kulturo kolektiva, v kateri bosta zavedanje o praksah, ki podpirajo zdravje, in njihovo udejanjanje nekaj dobrega in samoumevnega ter širše sprejetega,« pravi sogovornik, ne pa da sodelavec, ki med odmorom izvede vaje, da razbremeni hrbet in vrat, ker je skoraj ves delovni čas v prisilnem položaju, dobi nalepko posebneža ali je morda celo tarča posmeha.

Raziskave kažejo, da je sprememba kulture v tej smeri glavni izziv in zahteven cilj, ključno je pridobiti kritično maso, pravi Šarabon. Za doseganje cilja so potrebni rednost, vsebinska utemeljenost in nagovarjanje po več komunikacijskih kanalih. Poskrbeti je treba, da je delovno okolje prežeto s tovrstnimi vsebinami in aktivnostmi, zgolj občasne akcije niso pravi način. To dokazujejo tudi raziskave, v katerih 95 odstotkov podjetij ugotavlja, da so bili ukrepi spodbujanja gibalne aktivnosti na delovnem mestu učinkoviti, vendar niso trajali.

»Največji trajnostni potencial je, da organiziramo delo tako, da zaposlene nevede vodi v bolj zdrav življenjski slog. Na primer, da je namerno parkirišče za zaposlene 500 metrov od mesta dela, da je tiskalnik samo v enem od petih nadstropij, da sanitarije niso v istem nadstropju, kot je pisarna, da je prostor za fascikle nekoliko stran od mize, kar zaposlenega prisili, da vstaja, da so prostori za kratke sestanke opremljeni samo s stoječimi mizami in podobno,« našteva Nejc Šarabon.

Ali sredstva, ki jih v podjetjih namenjajo za plačilo startnin na množičnih rekreativnih dogodkih, dosežejo pravi namen? »Te aktivnosti imajo večplasten učinek, ne zgolj zdravstvenega, in delodajalci jih tako tudi razumejo. Nedvomno druženje ob športu omogoča sklepanje pristnih medosebnih vezi, neformalno komunikacijo, povezovanje delovnega tima. So pa množične prireditve lahko tudi spodbuda, da se prej več tednov ali mesecev zaposleni pripravljajo nanje, bodisi sami ali pod vodstvom. Če bi delodajalec to povezal v paket, na primer vsaj osem do deset tednov vadbe za pripravo na maraton in nato skupna udeležba, bi bilo še bolj smiselno,« predlaga.

V sodelovanju s stroko

V nekaterih podjetjih k oblikovanju programov za krepitev zdravja na delovnem mestu pritegnejo tudi stroko, kar je utemeljeno, pravi Šarabon, ki s strokovno skupino na fakulteti izvaja številne projekte in sodeluje s podjetji: »Menim, da je to tipično interdisciplinarno področje, na katerem je med drugim uporabno znanje kineziologov, fizioterapevtov, ergonomov, zdravnikov, psihologov.« V podjetjih zaposleni skrbniki varnosti in zdravja na delovnem mestu imajo verjetno omejeno znanje in ideje, s čim lahko delavce in okolje podprejo, zato bi bilo po njegovih besedah smiselno, da bi sodelovali z zunanjimi strokovnjaki v dobro kakovostne skrbi za delavce.