Zavračanje prošenj nedopustno v vseh razmerah

Ljubljana – Zavračanje sprejema prošenj za azil brez individualne obravnave tudi ob povečanih migracijah ni v skladu z ustavo, so z osem glasov proti enemu odločili ustavni sodniki, ki so razveljavili 10.b člen zakona o tujcih.

»V odločitvi ustavnega sodišča vidim dobrodošlo potrditev ustavnih in konvencijskih standardov. Prav njim se kot pravna država ne moremo ogniti, ko bi se nam to morda zdelo prikladno,« je z odločitvijo ustavnih sodnikov zadovoljen varuh človekovih pravic Peter Svetina.

Njegova predhodnica Vlasta Nussdorfer je v zahtevi za presojo ustavnosti, ki jo je vložila leta 2017, zakonu o tujcih med drugim očitala, da ne omogoča spoštovanja načela nevračanja, ki ga zagotavlja 18. člen ustave, in tujcu ne omogoča, da bi se lahko v postopku opredelil do vseh okoliščin, ki so pomembne z vidika varovanja načela nevračanja. Njenim utemeljitvam, ki povzemajo tudi stališča številnih mednarodnih pravnikov, je velika večina ustavnih sodnikov pritrdila.

V spornem členu med drugim piše, da lahko državni zbor, če ministrstvo za notranje zadeve oceni, da bi v državi lahko ali so že nastale razmere, ko bi bila zaradi »spremenjenih razmer na področju migracij« ogrožena javni red in mir ali notranja varnost, kar bi lahko otežilo delovanje institucij države in zagotavljanje njenih vitalnih funkcij, ob upoštevanju načela sorazmernosti izglasuje izvajanje ukrepa, da policija tujcu, ki ne izpolnjuje pogojev za vstop, ne dovoli vstopa, tistega, ki je nezakonito tukaj, pa napoti tja, od koder je vstopil. Če izrazi namero po mednarodni zaščiti, jo policija zavrže kot nedopustno.

Razmere so lahko običajne ali izredne, ne pa posebne

Po presoji ustavnega sodišča posebne razmere v času spremenjenih razmer na področju migracij, kot so bile opredeljene v zakonu o tujcih in na podlagi katerih bi uvedli poseben pravni režim, ne pomenijo obstoja (pravega) izrednega stanja v državi iz 92. člena ustave. Zato so 10. člen presojali le skladno z merili, ki veljajo v običajnem stanju, v katerem pa pravice iz 18. člena ustave ni mogoče omejiti in je poseg vanjo vedno nedopusten. Sporni člen tujcem ni zagotavljal dostopa do poštenega in učinkovitega postopka bodisi v sosednji državi članici EU bodisi v Sloveniji.

»Slovenija lahko probleme, ki zaradi neučinkovite evropske azilne politike nastanejo na njenem ozemlju, rešuje na mnogo načinov; ne sme pa jih reševati tako, da (nič krivim) posameznikom ukine temeljne pravice,« je v ločenem pritrdilnem mnenju zapisala dr. Špelca Mežnar in dodala, da zakon resda poskuša preprečiti, da bi Slovenija postala migrantski »žep«, vendar učinkovito reševanje kriznih situacij, ki jih lahko povzročijo množične migracije, države ne odveže obveznosti, da spoštuje temeljne človekove pravice.

Ddr. Klemen Jaklič pa je v odklonilnem mnenju izpostavil, da je v osrčju presoje vprašanje, ali zakonodajalec tujcem, ki prihajajo iz varne tretje države, podpisnice prepovedi mučenja in nečloveškega ravnanja brez sistemskih pomanjkljivosti na tem področju, v posebnih okoliščinah lahko odreče celovito individualno obravnavo glede zavrnitve njihovega vstopa v novo varno državo. Opozoril je na dileme in na morebitne trke »absolutnih« pravic, s katerimi bi lahko bili soočeni ob posebnih okoliščinah.

Na ministrstvu za notranje zadeve, kjer so leta 2017, pod vodstvom tedanje ministrice Vesne Györkös Žnidar, pripravili zakon o tujcih, bodo odločitev ustavnega sodišča spoštovali, najprej pa jo morajo proučiti.

Sprejemanje te novele je, med drugim, vneslo razdor v takrat največjo parlamentarno stranko SMC, iz katere se je naposled poslovil Milan Brglez. Ta je včeraj komentiral: »Po več kot dveh letih od sprejetja tega zakona, ki sem mu oporekal ustavnost in zakonitost in ki je tudi zaznamoval mojo politično pot, bo moje spanje mirnejše, ker vem, da ko odpove politika, ostane še ustavno sodišče.«