Zaradi prezadolženosti brez novih naložb

»Prva tri leta smo samo sanirali občinske dolgove. O novih naložbah ni bilo mogoče razmišljati,« pravi Matjaž Ložar, direktor uprave občine Kostel o posledicah velike zadolženosti. Občinski dolg prebivalca te male obmejne občine je lani znašal 1051 evrov, dvakrat toliko, kot je slovensko povprečje. Dolgovi vseh občin so lani dosegli več kot milijardo oziroma v povprečju 510 evrov na prebivalca.

Občina Kostel je po zadolženosti v slovenskem vrhu, saj je pred njo samo občina Gornji Petrovci. Rekordno zadolžena občina ima skupni dolg 5,6 milijona evrov, kar pomeni, da je vsak njen prebivalec zadolžen za 2801 evro. Na drugem mestu je občina Kostel, ki je imela lani 669.270 evrov dolga, kar je zneslo 1051 evrov na prebivalca.

PIK Kostel

Glavni, a ne edini razlog, da se je Kostel uvrstil med največje dolž­nike med občinami, je bila naložba v Podjetniški inkubator Kostel. Občina je konec leta 2013 na Pet­rini kupila stavbo nekdanjega podjetja Lip Pirče, ki je bila že dlje časa bolj ali manj prazna. Za objekt v velikosti 3500 kvadratnih metrov je odštela 2,6 milijona evrov, od tega je bilo 1,7 milijona evrov ugodnih evropskih sredstev, preostalo je pridobila s komercialnimi krediti.

dddssd

Takratni župan Valentin Južnič je načrtoval, da bodo v petih letih inkubirali najmanj tri podjetja in zagotovili 30 delovnih mest, kar bi predstavljalo velikanski gospodarski razvoj v tem delu Kolpske doline. Prednost lokacije Podjet­niškega inkubatorja Kostel – je tik na meji oziroma v neposredni bližini mejnega prehoda Petrina – naj bi bila možnost sodelovanja v regiji oziroma bližina Zagreba in Reke, ki sta oddaljena uro oziroma 50 minut, kar je občutno bližje kot Ljubljana. »Zanima nas, da bi tudi podjetniki iz sosednje države prišli v naš podjetniški inkubator, seveda pod okriljem slovenskega podjetja,« je načrtoval takratni župan.

Podrta streha

Toda gospodarskega preboja občine Kostel, ki je leta 2015 prejela priznanje zlati kamen, ni bilo. Ložar meni, da je bila težava tudi v tem, da je bila leta 2018 gospodarska kriza na vrhuncu, poleg tega so se stvari s PIK še dodatno zapletle, ko so morali stavbo sanirati zaradi podrte strehe. Zdaj v PIK še vedno ni 30 zaposlenih, čeprav so prostori vsaj delno zasedeni, tudi kot skladišče, občina pa se dogovarja o morebitni prodaji objekta zasebniku.

»Leta 2018 in pozneje, ko je bila na občini nova ekipa z županom Ivanom Črnkovičem, se nismo pretirano ukvarjali z vzroki za zadolženost,« pravi Matjaž Ložar. »Naš cilj je bil, da zadolženost zmanjšamo.« Konec leta 2018 je imela občina Kostel za milijon evrov obveznosti: vseh kreditov je bilo za 648.000 evrov, od tega je bilo skoraj 539.000 evrov komercialnih in 109.000 evrov ugodnih kreditov ministrstva za gospodarski razvoj. Poleg tega je imela občina za skoraj 193.000 evrov obveznosti do dobaviteljev, od tega za 152.000 evrov že zapadlih. Tretje so bile obveznosti do javnih zavodov – tudi vrtca in šole – v višini skorajda 160.000 evrov.

»V takih razmerah se seveda nismo mogli zadolževati. Smo pa sanirali zelo neugodne kredite oziroma jih zamenjali s cenejšimi. Obenem pa smo jih za 230.000 evrov poplačali,« pravi Matjaž Ložar. Konec preteklega leta je imela občina Kostel 771.000 evrov obvez­nosti, od tega 669.000 evrov kreditov: 427.000 evrov komercialnih in 242.000 evrov ugodnih kreditov države. Obveznosti do dobaviteljev so zmanjšali na 41.000 evrov, obveznosti do javnih zavodov pa na 58.000 evrov.

Posledica prezadolženosti: ni naložb

Občina se zaradi prezadolženosti ne more lotiti novih projektov, pravi sogovornik. V občini Kostel, kjer je 650 prebivalcev in imajo proračun v višini 1,6 milijona evrov, lahko za naložbe namenijo le okoli 400.000, morda 500.000 evrov na leto. »Vse male občine državo opozarjamo, da so razpisi pripravljeni tako, da zahtevajo 40- do 50-odstot­no udeležbo občin. V Kostelu tega denarja nimamo,« pravi Matjaž Ložar in doda, da se zato samo še bolj oddaljujejo od razvitih. Občina Kostel je po izračunih ministrstva za finance med podpovprečno razvitimi – v kočev­sko-ribniški regiji so to še občine Kočevje, Osilnica in Loški Potok –, saj je njen koeficient razvitosti trideset odstotkov pod slovenskim povprečjem.

Podjetniški inkubator Kostel (PIK) ni prinesel 30 novih delovnih mest, kot je bilo načrtovano. FOTO: Simona Fajfar/Delo

Zaradi prezadolženosti tudi ni mogla sodelovati pri pomembnih regijskih projektih, kot je 25 milijonov evrov vredni projekt Oskrba s pitno vodo na območju Sodražica – Ribnica – Kočevje, s katerim bodo občine zagotovile zanesljivo oskrbo več kot 25.000 prebivalcem. »Projekt se konča pri Moravi in se ne nadaljuje proti Kostelu, ker naša občina nima 300.000 do 500.000 evrov, da bi lahko sodelovala v delu projekta, ki je v Kostelu ocenjen na 1,2 milijona evrov,« pravi Matjaž Ložar o eni najpomembnejših funkcij občine – zagotavljanju čiste pitne vode. »Če bi bili kreditno sposobni, bi lastno udeležbo pokrili s krediti.«

Zaostalost se povečuje

V tej obmejni občini pa bi potrebovali še vrsto drugih naložb. Občina ima strukturne probleme, kot jih imajo vse male občine, s tem da so nekateri njihovi še izrazitejši. Prebivalstvo Kostela, ki je starejše od slovenskega povprečja, živi razseljeno, saj je tu le 10 prebivalcev na kvadratni kilo­meter, slovensko povprečje so 103 prebivalci. Vrednost naložb pa je enaka, če živi v vasi 300 ljudi ali le pet. »Ko smo asfaltirali cesto v Rajšele, kjer je pet stalno prijavljenih prebivalcev, smo za 2,5 kilometra namenili 180.000 evrov,« razloži Ložar. »Občina lahko naredi eno do dve investiciji na leto, zato se razvojni zaos­tanek tega območja samo povečuje.«

Opozarja, da država območjem, kot je Kostel, ne daje pravih spodbud oziroma nekateri ukrepi niso pisani na kožo tem krajem. Primer je zimsko vzdrževanje cest, pri katerem je ključ za dodelitev sredstev enak za občino Kostel in primorske občine, čeprav so razmere neprimerljive. »Letos smo posipali ceste in jih plužili samo trikrat, a znaša račun 50.000 evrov. Pa to ni veliko, ker je bila mila zima,« omeni direktor uprave občine eno od zelo pomembnih postavk v proračunu.

Država bi se tudi morala zavedati, kako pomembna je poseljenost območja ob meji, opomni Ložar: »Ukrepi, ki jih zagotavlja za območja ob meji, tu ne prinašajo sprememb. Potrebujemo še dodatne spodbude.« Kot še doda, so državi že pred časom predlagali seznam ukrepov v vrednosti 20 milijonov evrov, ker razvoja in ohranjanja poseljenosti pač ni mogoče pričakovati na območjih, kjer ni telekomunikacij, cest in druge osnovne infrastrukture.