V nadaljevanju preberite:

To, kar je upokojena profesorica defektologije dr. Bojana Globačnik 18. januarja 2025 opisala v svojem članku Otroci z avtizmom v šolah za slepe in gluhe, je zelo resno opozorilo, ki pa ni prezgodnja panika, ampak obupen klic k ukrepanju na področju, kjer že desetletje in več resno tli, ogenj pa lahko izbruhne vsak hip.

Njen prispevek je pravzaprav eden najboljših, najkrajših in najtočnejših možnih opisov skrajno slabega stanja na področju vzgoje, izobraževanja in skrbi za otroke, ki imajo zaradi različnih invalidnosti, učnih primanjkljajev ali drugih težav, posebne vzgojno-izobraževalne potrebe. In to, kar je slabo urejeno za te otroke, je seveda hkrati tudi velika težava za njihove družine.

Avtoričin stavek »Vizije za področje nimamo« dokazuje, da ji je povsem jasno, v kako katastrofalno stanje je država pripeljala ustavno zagotovljeno skrb za najšibkejše člene družbe. A avtorica tega najbrž ni želela izraziti tako neposredno, da ne bi preprečila možnosti dialoga.

Položaj je v resnici zelo slab in očitno gre iz dneva v dan še na slabše. Bojim se, da do popolnega kolapsa na področju skrbi za te otroke in njihove družine, ni več daleč. A tega menda nihče (ampak res prav nihče!) ne opazi, točneje, noče opaziti.