Za več domače pšenice se bo treba bolj potruditi

Ob vseh novicah in posnetkih iz Ukrajine, kjer ruske sile še vedno preprečujejo transport ukrajinske pšenice skozi črnomorska pristanišča in kjer letos pričakujejo za tretjino manjši pridelek te osnovne surovine za kruh in posledično več lakote na svetu, je kar pomirjujoč pogled na rohneče kombajne in slapove zrelega zrnja, ki se iz teh pošasti po ceveh usipajo na prikolice orjaških traktorjev. Te dni je takšne prizore, romantično olepšane s postopajočimi štorkljami, mogoče videti povsod po pomurskih poljih, tudi na tistih, ki jih obdeluje drugo največje kmetijsko podjetje v državi, Panvita. A ta mir je varljiv, za pomirjujočim videzom je v tem letu svetovne prehranske zmešnjave veliko neznank in skrbi.

Kmetje od države pričakujejo pojasnila o odkupu pšenice

Tiste običajne težave so bili slabi rastni pogoji za posevke v minuli jeseni in suha zima, ki ji je sicer vsaj v tem delu države sledilo dovolj spomladanskega dežja, a je njegov učinek tik pred zdajci, v juniju, izničil vročinski val, našteva Branko Virag, član uprave Panvite, pristojen za kmetijsko pridelavo. »Letošnji pridelek bo zaradi vsega tega vsaj za petnajst odstotkov manjši od pričakovanega in tako bomo pri pšenici še manj samopreskrbi, kot smo bili sicer. V Sloveniji bo letos primanjkovalo domače pšenice za kruh,« je bil realen na današnji predstavitvi letošnje žetve. Druga, prav tako običajna težava je bil torkov dež, ki je namočil klasje na poljih, deloma razmočil zemljo in začasno ustavil žetev. »A to je bolj blagoslov kot težava, saj je bil dež več kot potreben. Poleg pšenice je na poljih še vedno v vegetaciji vrsta drugih poljščin, ki vlago nujno potrebujejo,« je o tem dejal Virag.

Ena od običajnih težav pri žetvi so okvare mehanizacije, ki jih je treba odpravljati nemudoma. FOTO: Jože Pojbič

Žal so se običajnim težavam pridružile takšne, s kakršnimi se pridelovalci doslej še niso srečali in so vse posledica ruske agresije na Ukrajino. Ker obe državi v normalnih razmerah skupaj proizvedeta tretjino pšenice na svetu, je vojna sprožila plaz, ki se še vedno vali in za katerega še ni znano, kje se bo ustavil in kakšne bodo posledice. Gotovo je le, da so poleg cen goriv zaradi vojne podivjale tudi cene pšenice, tako da strokovnjaki že napovedujejo lakoto v najrevnejših predelih sveta. Pri nas z lakoto sicer še nihče ne straši, a skrb vzbuja dejstvo, da velike pridelovalke pšenice vedno bolj omejujejo izvoz in si delajo zaloge za morebitne še slabše čase. Mi pa svoje pšenice za kaj takega nimamo dovolj.

Država naredi premalo za samopreskrbo s hrano, pravi Branko Virag, član uprave Panvite. FOTO: Jože Pojbič

Domače pšenice le za 60 odstotkov potreb

V Sloveniji je sicer letos s pšenico zasejanih 28.000 hektarov polj in če bi na vseh teh površinah rasla kakovostna krušna pšenica, bi je bilo skoraj dovolj za vse slovenske potrebe, nam je razložil Virag. A vsa ta pšenica ne gre za kruh, precejšen del je je tudi krmne, zato z dobrimi 150.000 tonami pridelka ne dosegamo niti 60-odstotne samopreskrbe. »Zato pridelovalci podpiramo napoved vlade, da bo skušala odkupiti ves letošnji slovenski pridelek pšenice in tako zagotoviti čim več zaloge v blagovnih rezervah. Toda moti nas, da dlje od te napovedi vlada še zdaj ni prišla, čeprav je požeta že skoraj polovica letošnjega pridelka. Sploh še ni znano, kako bo vlada posegla v odkup, ali bo torej sama prek zavoda za blagovne rezerve odkupovala neposredno, ali bo pridelovalcem subvencionirala razliko do svetovne tržne cene ali pa bo uporabila kakšno tretjo pot. Tudi o cenah ni še nihče nič rekel – na trgu pa se ta za kakovostno pšenico giblje okoli 400 evrov za tono. Niti to ni jasno, kam bodo blagovne rezerve shranile vso to pšenico, če bo vlada odkupila ves pridelek, saj skladiščnih zmogljivosti nima dovolj in še te morajo biti vsaj deloma polne stare pšenice, ker je to bistvo blagovnih rezerv,« pravi Virag.

Kombajni Panvite so prvič šli na polja v nedeljo, včeraj pa jim je nadaljevanje dela že preprečil dež. FOTO: Jože Pojbič

V Panviti sicer trdijo, da ves njihov pridelek in pridelek njihovih kooperantov vedno ostaja na slovenskem trgu in da z njim oskrbujejo slovensko mlinsko in pekarsko industrijo. Sami imajo letos pšenico na 1200 hektarih, kooperanti je imajo zasejane prav toliko, tako da bodo v svoje silose v Lipovcih shranili dobrih 12.000 ton zrnja. A o cenah prav zaradi nejasnosti v zvezi z vladno namero za odkup še vedno ne vedo nič dokončnega, pa je to ob divjajočih cenah repromateriala in pogonskih goriv še kako pomemben podatek, pravijo tudi njihovi kooperanti.

V silosih je že približno tretjina letošnjega pridelka pšenice, odkupni pogoji pa še vedno niso znani. FOTO: Jože Pojbič

Dolgoročno zmanjšujemo prehransko varnost

A kakorkoli bo že vlada letos razrešila zaplet z odkupom in odkupnimi cenami, bo to samo kratkoročen, gasilski ukrep, ki dolgoročno ne bo z ničimer prispeval k naši, glede na trenutno dogajanje še kako potrebni, boljši samopreskrbi s pšenico. Vse dosedanje vlade v samostojni Sloveniji so imele v rokah tudi vzvode, s katerimi bi lahko dolgoročno zagotavljale več domače hrane, pa je bilo trideset let samostojnosti zgolj trideset let popuščanja različnim lobijem, ki so potrebovali kmetijske površine za nekaj drugega.

Letos je v Prekmurju s pšenico zasejanih nekaj manj polj kot lani, pridelek pa bo še dodatno zmanjšal zadnji vročinski val. FOTO: Jože Pojbič

»Država v zadnjih tridesetih letih ni dobro skrbela za ohranjanje kmetijskih zemljišč prve kakovosti in s tem za večjo prehransko varnost. Čeprav to zakonodaja predvideva že nekaj časa, še danes nimamo razglašenih trajno varovanih najkakovostnejših kmetijskih zemljišč. Osemsto kvadratnih metrov kmetijskih površin, kolikor jih imamo tačas na prebivalca Slovenije, je za preživetje tega prebivalstva v prihodnje premalo. Smo pa v tridesetih letih od osamosvojitve izgubili 30.000 hektarov kmetijskih površin. Si predstavljate: povprečno tisoč hektarov na leto! Mi sicer nimamo nič proti velikim državnih projektom, a ne zdi se nam prav, da se še sedaj uničujejo najboljša kmetijska zemljišča. Tako na primer Luka Koper v Lipovcih načrtuje logistični center na stotih hektarih prvovrstnih kmetijskih zemljišč, pri Expanu pa hoče obrambno ministrstvo zgraditi center za reševanje in zaščito na petdesetih hektarih prvovrstne zemlje, na kateri smo v minulih letih z veliko prizadevanja in stroškov zgradili tudi namakalni sistem ... Za vse to bi lahko uporabili manj kakovostna zemljišča na drugih lokacijah in bi najkakovostnejša vendarle ohranili za pridelavo hrane, pa te volje očitno še vedno ni.«