Za prvošolčka je pomembneje, da se zna obleči, kot da že zna angleško

Število otrok s posebnimi potrebami in z odločbo o usmeritvi v osnovnih šolah narašča. V šolskem letu 2015/2016 je bilo takih učencev 5,9 odstotka, v letošnjem jih je 8,4 odstotka oziroma skupno 16.220. Medtem ko učitelji in ravnatelji ugotavljajo, da nekateri med njimi kljub pomočem niso zmožni narediti šole, Zavod RS za šolstvo pripravlja posodobljena navodila za delo z učenci s posebnimi potrebami.

Dijaki vse pogosteje izostajajo od pouka, tudi od testov

Po podatkih ministrstva za vzgojo in izobraževanje je v tem šolskem letu med 16.220 otroki s posebnimi potrebami v slovenskih osnovnih šolah največ učencev s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, in sicer 6277 ali 38,7 odstotka. Sledijo učenci z več motnjami, nato učenci z govorno jezikovnimi motnjami, dolgotrajno bolni, učenci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, učenci z avtističnimi motnjami, učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju, gluhi in naglušni, slepi in slabovidni, najmanj je gibalno oviranih.

Otroci pridobijo status otroka s posebnimi potrebami z odločbo o usmeritvi, ki jo izda zavod za šolstvo na podlagi strokovnega mnenja komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, razlagajo na zavodu za šolstvo. V strokovnem mnenju sta opredeljeni vrsta in stopnja primanjkljaja, ovire oziroma motnje ter podan predlog v usmeritev v ustrezen vzgojno-izobraževalni program. Če starši ne dajo zahteve za uvedbo postopka usmerjanja ob prehodu iz vrtca v osnovno šolo, otroka ne morejo usmeriti v izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom, četudi bi morda sodil prav tja. Starši so ga v takem primeru dolžni vključiti v redno osnovno šolo, pojasnjujejo na zavodu.

INFOGRAFIKA: Delo

Praksa

Medtem iz šol poročajo o hudih težavah nekaterih otrok ob vstopu v šolo. Otrok se ne zna obleči, ne zna držati svinčnika oziroma zna kvečjemu povleči kakšno črto, ne pa tudi risati. Ne zna držati žlice in skoraj ne jé sam. Še dodatna težava je, kadar so to otroci priseljenci, s katerimi učiteljice niti komunicirati ne morejo. Zlasti je težko, kadar otrok niti vrtca ni obiskoval. Ob koncu šolskega leta ne zna ničesar, a vseeno napreduje v 2. razred, ker se starši niso strinjali, da bi razred ponavljal.

Predsednica združenja ravnateljev Mojca Mihelič opaža, da je čedalje več otrok, ki ne zmorejo ničesar: »Tudi zato pred koncem šolskega leta na naši šoli pripravimo roditeljski sestanek za starše bodočih prvošolcev. Pojasnimo jim, da si mora otrok septembra znati sam obrisati ritko, umiti roke, zapeti zadrgo … Da zanj ni pomembno le, da bo znal angleščino, ki se jo uči že od tretjega leta, ampak da zna poskrbeti za osebno higieno.«

Četrtošolci v matematiki in narovoslovju nadpovprečni, a daleč od najboljših

Trenutno je v rednih osnovnih šolah 188 otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Pred desetimi leti jih je bilo deset. Miheličeva meni, da so tudi oni zmožni narediti osnovno šolo, a pod določenimi pogoji: »Če je otrok socializiran in prilagojen na delo v skupini, lahko usvoji minimalne standarde. Veliko večji problem so povsem neprilagojeni otroci, ki so fizično agresivni tudi do učiteljev. Ti ostajajo v razredih in šolah, ker jih nimajo kam dati. Največje težave so tam, kjer imajo otroci kombinacije različnih primanjkljajev, ki jih starši ne morejo sprejeti.«

Starši

Z ministrstva odgovarjajo, da je šola, če presodi, da program za otroka ni ustrezen, dolžna vložiti zahtevo za začetek postopka usmerjanja. Ko komisija za usmerjanje pripravi strokovno mnenje, ga zavod za šolstvo pošlje staršem, ki lahko podajo svoje pripombe, na izdano odločbo pa se lahko pritožijo. »O ustreznosti pritožbe odloča minister na podlagi strokovnega mnenja komisije za usmerjanje druge stopnje,« odgovarjajo z ministrstva. Kot dodajajo na zavodu za šolstvo, do odločitve odločba ni izvršljiva: »To pomeni, da se do odločitve pritožbenega organa otrok šola na šoli, v katero je vključen.«

Miheličeva pravi, da praksa v šolah kaže, da se prav veliko ne spremeni: »Nedopustno je, da je pravica staršev nad pravico otroka. In da je pravica do pouka nad pravico do zdravja. Tak otrok hodi v šolo, kljub temu da škodi sebi in vsem okoli sebe, ko zaradi stiske, v kateri je, denimo, meče stole po razredu. Pravica do pouka je pravica do pouka za vse učence, ne le za tega enega otroka. Danes skrbimo za največje ugodje staršev.«

Ravnatelji in učitelji že več let opozarjajo, da bi morala njihova beseda več šteti tudi pri napredovanju otrok. V višjih razredih je ponavljanje mogoče tudi brez soglasja staršev, a se nekatere šole znajdejo tudi v sodnih postopkih, da otrok vendarle napreduje. Prvega in drugega razreda pa brez soglasja staršev sploh ne sme ponavljati in tega ministrstvo ne bo spremenilo. »Nedoseganje standardov znanja v tem obdobju ne nakazuje nujno slabših intelektualnih oziroma učnih zmogljivosti posameznika, ampak je lahko posledica zgolj počasnejšega razvoja, ki pa ga številni otroci kasneje kompenzirajo,« razlagajo na ministrstvu.

Leonida Zalokar: Pred vrati zavodov na stotine otrok s psihopatskimi potezami

Vzroki

V razredu običajno ni le en otrok s posebnimi potrebami, učenci imajo tudi zelo različne primanjkljaje, učitelj pa je eden. Na zavodu ocenjujejo, da se veliko učiteljev trudi in zagotavlja otrokom s posebnimi potrebami ustrezen pristop: »Na zavod za šolstvo se vsako leto obrne zelo veliko učiteljev in tudi drugih strokovnih delavcev na šolah, ki povprašujejo po različnih oblikah svetovalnih storitev in seminarjev za delo z učenci s posebnimi potrebami, kar nakazuje veliko potrebo po dodatnem strokovnem izpopolnjevanju na tem področju.« Z ministrstva dodajajo, da zavod pripravlja »posodobljena navodila za delo z učenci s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami v izobraževalnem programu s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ki bodo pripomogla h kakovostnejšemu delu v razredu«.

V javnosti medtem večkrat slišimo očitke, da so učni načrti preobsežni, da otroci vsega ne zmorejo, kar naj bi bil vzrok, da jih je vedno več z odločbami. Ali so res krivi zgolj učni načrti ali imamo res več otrok s posebnimi potrebami in zakaj, z zavoda za šolstvo niso odgovorili oziroma so zapisali, da »prenove ali posodobitve učnih načrtov temeljijo na analizah oziroma ugotovitvah analiz učnih načrtov. Cilji in standardi znanja se med drugim prilagajajo tudi tem ugotovitvam.« Z ministrstva pa odgovarjajo, da so splošni vzroki za večje število otrok s posebnimi potrebami »napredek medicine, številčno močnejše generacije, prepoznavanje večjega števila otrok s kompleksnejšimi primanjkljaji oziroma motnjami, spremembe kriterijev za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj s posebnimi potrebami, klima na šolah do otrok z drugačnimi potrebami, stališča učiteljev do otrok s posebnimi potrebami, večja ozaveščenost staršev, pravice, ki izhajajo iz statusa otroka s posebnimi potrebami in niso neposredno povezane z vzgojo in izobraževanjem«.

Ravnateljica Strokovnega centra Planina Leonida Zalokar pa opozarja, da v tujini že govorijo o tako imenovanih invalidnih otrocih: »Otrokom se ne da delati, truditi. Vse jim je treba prilagajati, se jim podrejati, jim dati posebne možnosti. S tem lenobo in brezbrižnost samo še utrjujemo. Manjši del otrok pa vse to resnično potrebuje.« Dodala je, da bi že davno morali omejiti moč staršev pri teh odločitvah, a se to ne zgodi: »Živimo v izrazitem strokovnem diletantstvu in nihče ne prevzame odgovornosti za nastalo stanje.«