V nadaljevanju preberite:

Vedno je treba najti ravnotežje med tem ali vrsto zavarovati ali ne. Ker če jo zavaruješ, razkriva biolog, moraš tudi povedati, kje raste. In ko enkrat poveš, ne veš, ali boš bolj škodil ali koristil … Kako pa Dušan Klenovšek gleda na »razvajanje« nutrij ob Ljubljanici? Jim človekova ljubezen koristi ali škoduje?

Tudi ob Savi v Radečah, se spominja, so imeli pred leti težave z njimi: »Ker so relativno neboječe, so se pojavljale tudi na sprehajališču ob reki. Slovenci pa čim je nekaj kosmatega, joj, kako je ljubko, na, pa hitro kos kruha, kakšno jabolko in nutrije so brž ugotovile, da imajo od teh čudnih dvonožcev korist. Pred tremi leti si lahko tu srečal tudi 50 nutrij. Kar motale so se že med ljudmi. Ljudje smo taki. Če vidimo kosmato, hočemo to pobožati.« In tako so nutrije hoteli božati tudi radeški sprehajalci. A se je žival prestrašila. In prestrašili so se tudi ljudje, češ, ali jih hoče napasti. Vsa zadeva je prišla do župana Radeč. »Zadevo so uredili skupaj s stroko; pokončanih je bilo kakšnih 150 nutrij – brez vsakega revolta …,« pravi Klenovšek, ki je prepričan, da je tudi z zvermi mogoče sobivati. Le dialog med »vpletenimi« je treba vzpostaviti: »Nekoč je bilo nepojmljivo, da bi na Kočevskem služil z medvedom, kot zdaj služijo z raznimi spominki, pa s fotosafarijem. V bistvu imajo nekateri zdaj službo zahvaljujoč medvedom.«