Vodilni v pravdanju, zadnji pri ustreznih prostorih

Na splošno so kronične težave zaostankov in nerešenih zadev slovenskega sodstva odpravljene, zdaj pa se po besedah predsednika vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča sodstvo poglobljeno posveča vprašanjem kakovosti - od kadrov do kakovosti odločanja in pravičnosti obravnave udeležencev.

Prav zato je vrhovno sodišče izvedlo vrsto aktivnosti in projektov na področju usposabljanja sodnikov in sodnega osebja, medtem ko so za »goste« sodišč v okviru prve faze projekta Postopkovne pravičnosti pripravili več brošur, animacij in spletno stran, ki naj bi državljanom čim bolj približalo delovanje sodnega sistema in jih spoznala z osnovami pravniškega izrazoslovja, ki se pojavljajo v sodnih postopkih.
 

Neposluh drugih dveh vejah oblasti

Če se pravosodje na splošno lahko pohvali z upadanjem zaostankov oziroma nerešenih zadev, pa so zaradi generacijske vrzeli pred velikimi izzivi. Do težav prihaja, ker so iz določenih sodišč iz takšnih in drugačnih razlogov odšli starejši in izkušenejši sodniki, zato so mlajši kolegi oziroma začetniki prikrajšani za prenos prepotrebnih sodniških izkušenj. Prav tako se zmanjšuje število sodnikov v srednji generaciji, v starostni skupini od 35 do 44 let, ko so na višku delovnih moči.

Po besedah Damijana Florjančiča bi težavo lahko omilili s prenovitvijo ureditve pravniškega državnega izpita, ki bi sodstvu omogočal sprotno prilagajanje števila sodnikov dejanskim potrebam.

Prvi mož vrhovnega sodišča je ob tem okrcal zakonodajno in izvršilno vejo oblasti, saj so omenjena opozorila preslišana. Prav tako ni posluha pri že večkrat izpostavljenem problemu, to je pomanjkanju sodnih izvedencev za določena področja in na nujnost imenovanja novih izvedencev.

Kar precej slabe volje je tudi zaradi, tako Florjančič, katastrofalnih prostorskih razmer predvsem ljubljanskih sodišč. »Predlagamo kar zakon o rešitvi prostorske problematike sodišč v Ljubljani, saj bi na ta način pristojne prisilili k ustreznemu načrtovanju.« Kritičen je bil, ker se je v zadnjih letih posodobilo veliko upravnih enot, na pravosodje pa se pozablja. »Nikjer v Evropi nisem zasledil tako katastrofalne prostorske problematike, kot je tu. Slabih razmer ne občutimo le sodniki, temveč predvsem stranke v postopkih. In neposluh države pri tem kaže, kakšen odnos ima do sodstva.«


 

Rešili več, kot prejeli

Lani so vsa sodišča skupaj prejela v reševanje nekaj več kot 838.000 zadev, medtem ko so jih rešila še več - nekaj čez 853.000. Sicer pa je v minulem sodnem letu sodnicam in sodnikom ostalo devet odstotkov manj nerešenih zadev kot leto prej, kar je po besedah Florjančiča dober obet za prihodnost. V primerjavi z letom 2013 pa se je število nerešenih zadev zmanjšalo celo za 51 odstotkov.

Pri oceni učinkovitosti in uspešnosti je izpostavil, da delajo dobro in se lahko ponosno pogledajo v ogledalo, čeprav se Slovenija uvršča na tretje mesto po pripadu nekazenskih (civilnih, gospodarskih, upravnih in drugih) na prvi stopnji v celotni Evropski uniji. »To kaže, da ljudje po pravico še vedno radi pridejo na sodišče,« pravi Florjančič.

Nekoliko se je zmanjšal tudi pričakovani čas rešitve posamezne zadeve, ki je znašal dva meseca za vse vrste zadev in 7,6 meseca za pomembnejše zadeve.

Kritike javnosti glede stanja v sodstvu so po oceni Florjančiča neupravičene, saj navadno temeljijo le na odmevnih kazenskih zadevah, ob tem pa zanemarijo več kot 800.000 drugih zadev, ki so jih sodniki rešili.

Danes, ko je predsedniku državnega zbora Dejanu Židanu in ministrici za pravosodje Andreji Katič izročil poročilo o delu sodišč, je predlagal tudi javno razpravo za krepitev pravne države, saj se mu zdi to v današnjem času zelo pomembno. »Tudi zato, ker se v javnosti in drugih dveh vejah oblasti večkrat napačno razume delovanje sodne veje oblasti.«