Vodikova dolina kot razvojna spodbuda severnega Jadrana

Odgovor na klimatske spremembe je akcija, je prepričan Aleksander Gerbec, ustanovitelj goriške družbe Ecubes in idejni vodja Severnojadranske vodikove doline, ki povezuje Slovenijo, Hrvaško in sosednjo italijansko deželo Furlanijo-Julijsko-krajino (FJK). Konzorcij 34 partnerjev naj bi v šestih letih vložil 270 milijonov evrov v razvoj čistih vodikovih tehnologij.

Vodikova dolina – zgodovinska priložnost regije

»Imamo podjetja, ki razvijajo svoje proizvode, in imamo odločevalce, ki jih podpirajo,« je poudaril Gerbec na včerajšnji mednarodni konferenci o vodikovem ekosistemu severnega Jadrana, ki se je je v Vili Vipolže v Goriških brdih včeraj udeležilo okoli 200 podjetij, pa tudi minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer. Konzorcij Severnojadranske vodikove doline, kjer je vodilni partner Holding Slovenske elektrarne (HSE), je v začetku tega leta pridobil 25 milijonov evrov na razpisu Obzorje Evropa.

»Pridobitev evropskega denarja je projektu dala zagon,« meni sogovornik, ki napoveduje preboj vodikovih tehnologij v industriji, transportu in energetiki. Kot poudarja, je njihov projekt poseben tudi zato, ker vzpostavljajo prvo čezmejno vodikovo dolino v svetovnem merilu. Čeprav je bilo napovedano, da bodo na konferenci podpisali tudi sporazum o financiranju, se bo po Gerbčevih besedah to zgodilo čez nekaj tednov, saj gre za kompleksen dokument med 34 partnerji in evropsko komisijo.

»Za uresničitev ciljev, ki smo si jih zadali do leta 2030, bi morali v vodikove tehnologije vložiti 430 milijard evrov, kar bi zagotovilo letno proizvodnjo deset milijonov ton čistega vodika na evropski ravni,« je povedal Bart Biebuyck, dosedanji izvršni direktor Partnerstva za čisti vodik, ki deluje pri evropski komisiji. Vodik je po njegovih besedah lahko prednost Evrope v globalni tekmi. »Moramo pa pohiteti in čim prej vzpostaviti vodikove regije,« je zatrdil.

»Že od začetka smo del iniciativne skupine. Vodik je lahko priložnost tako z okoljskega kot s poslovnega vidika. Po eni strani nas zanima kot energent, ki bi ga lahko uporabljali za transport s težkimi tovornjaki, s katerimi prevažamo material do naših kupcev, po drugi pa proučujemo možnosti za uporabo v proizvodnji, vendar bi za to morali postaviti cevovod,« pove Tomaž Vuk, predstavnik Salonita Anhovo. Kot še omeni, proučujejo tudi druge okoljsko prijaznejše tehnologije, denimo zajemanje ogljikovih izpustov in njihovo skladiščenje.

»Vlagamo v razvoj vodika, saj je to nekaj, kar od nas zahteva trg,« pravi Massimiliano Fantuzzi, vodja razvojnega oddelka italijanske družbe Danieli Centro Combustion, ki deluje v jeklarski industriji. Kot pojasni, je bil strošek energije v industrijski proizvodnji še nedavno relativno nizek, ruska invazija v Ukrajini pa je to spremenila. »Številne naše stranke se obračajo proti obnovljivim virom energije in pri tem jim sledimo,« pravi.