V nadaljevanju preberite:

Na prvo mesto je treba postaviti človekove pravice, ljudem z ovirami zagotoviti podporo brez zaklenjenih vrat ter jim omogočiti vključevanje v družbo, ugotavljajo raziskovalci v leto in pol trajajoči raziskavi o varovanih oddelkih, ki jo je vodila Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani.

»Varovani oddelki delujejo kot dobro utečen stroj, ki zamrzne življenje ljudi, ki so vanje nameščeni, kot tudi onemogoči produktivno strokovno delo. Ugotovili smo, da so vsi, ki so zaprti na varovanem oddelku, deležni enakega ukrepa, ne glede na konkretne potrebe in okoliščine. Zaprta vrata zožijo rutine oskrbe, ki sicer poteka v instituciji, zamejena je na oddelku. Varovani oddelki niso prostori rehabilitacije, okrevanja, temveč uporabnikom prej poglabljajo kariero duševnega bolnika, ožijo njihove socialne mreže, krčijo njihovo družbeno vlogo. Tudi zaposlenim onemogočajo produktivno delo oziroma resnična človeška srečanja. Podobne pasti in težave veljajo za specializirani enoti CUDV,« pravi vodja raziskave dr. Vera Grebenc, profesorica socialnega dela in prodekanja za kakovost, mednarodno sodelovanje in razvoj na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani.

Nujna je celostna preobrazba, ki temelji na doslednem spoštovanju človekovih pravic in upošteva življenjski svet ljudi z različnimi potrebami, za kar je nujna raznovrstnost oblik dela. Zakon o duševnem zdravju pa normira varovane oddelke in postopke nameščanja na način, ki je v navzkrižju z določbami Konvencije ZN o pravicah ljudi z ovirami; ta temelji na spodbujanju avtonomije in vključevanja v skupnost. Omenjena konvencija jasno sporoča, da je prepovedano prisilno nameščanje v ustanove in vsakršni prisilni ukrepi ter da imajo ljudje z ovirami, kot vsi drugi, pravico do življenja v skupnosti.