V teh dneh najbolj pogreša stiske rok in objeme

Potniški promet po Ljubljani se je ustavil, vendar ne za Zorana Stojinovića. Voznik s skoraj 15-letno delovno dobo je vodja skupine Prevoz na klic iz Ljubljanskega potniškega prometa, ki v teh dneh ne prevažajo ljudi, ampak tople obroke za najmlajše in najstarejše meščane. Njegov delovnik traja od sedme ure zjutraj do pete popoldne, njegova obvezna oprema so postali maska, rokavice, milo in razkužilo, mantra pa dovolj velika razdalja do ljudi.  



Zoran Stojinović je pravzaprav znan obraz v mestu. To je tisti nasmejani voznik, ki je dolgo vozil kavalirja in je v najživahnejših dneh v električno vozilo sprejel tudi po tristo ljudi, z njimi kramljal, se po možnosti prelevil v osebnega pomočnika ali turističnega vodnika ter vmes še dobrovoljno pomahal mimoidočim, posebno tistim najmlajšim. Zadnja tri leta je vodja skupine Prevoz na klic, ki z električnimi vozili in vozili na metan pomaga ljudem z oviranostmi. Krmilo teh vozil, petnajst jih je vsak dan v akciji, so v času ukrepov za omejitev novega koronavirusa prevzeli vozniki, ki so se odzvali na poziv LPP, da bi pomagali ljudem v stiski. Zaradi zaprtja šol so nekateri otroci ostali brez edinega toplega obroka, zato je Mestna občina Ljubljana zanje in starostnike, ki naj ne bi zapuščali stanovanj, organizirala dostavo hrane na dom.
 

Skrb, da se vozniki ne bi okužili

Na poziv se je odzvalo okoli dvesto voznikov LPP, aktivirali so jih petnajst, štirje so v rezervi, še pet jih dela v administraciji, preostali sestavljajo sekundarne ekipe. »Za zdaj kosila razvaža ena skupina, saj želimo čim bolj preprečiti možnosti okužb, poleg tega vozniki, ki so že uvedeni, laže in hitreje najdejo lokacije. Danes nam je uspelo vsa kosila razvoziti v eni uri,« je včeraj ponosno povedal Stojinović, ki mu v LPP pravijo tudi »naš Zoki«. Koliko jih je bilo? »550,« je izstrelil odgovor, pri čemer so nekateri naslovi v četrtnih skupnostih, ki so zelo oddaljene od središča mesta.

Število kosil je med tednom različno, večinoma jih dostavljajo otrokom, za katere potrebe posredujejo šole in vrtci, nekaj je tudi starostnikov, katerih naslove pošlje Rdeči križ (naročila zbirajo na številki 040 788 698 vsak dan med 8. in 16. uro). Obroke, ki jih pripravljajo na Osnovni šoli Danile Kumar, v času epidemije dobijo tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih. Enaka skupina voznikov pomaga starejšim, prav tako prek Rdečega križa, tudi pri opravkih; peljejo jih k zdravniku, na banko in podobno, je našteval sogovornik. Takih prevozov je še od pet do šest na dan. Niti kavalir ne počiva, v pripravljenosti za pomoč je vsak dan od 6. do 20. ure.
 

Da so kosila še topla

Vozniki, ki so se pridružili akciji, imajo v tem času veliko dela s pripravo vozil. Vsak dan jih operejo in razkužijo, poleg tega morajo skrbeti za lastno zaščito, zato je njihov delovnik precej daljši od tiste dobre ure, ko poskušajo čim prej dostaviti kosila, da pridejo do jedcev še topla. Dostava je brezkontaktna, razen v redkih primerih, na primer pri dostavah starostnikom, vendar v teh primerih vozniki takoj zamenjajo rokavice, je dodal sogovornik in spet poudaril skrb, da se kdo od voznikov ne bi okužil. »Zelo so prijazni in ustrežljivi,« je hitel hvaliti sodelavce.

Sam je v njihovo delo ves čas vključen – pri zbiranju podatkov in obdelavi, prevzame pa tudi kakšen prevoz, če je treba. Medtem o svojem zdravju ne razmišlja, zaščitne ukrepe je že ponotranjil: »Upoštevam navodila in skrbim za varnostno razdaljo,« je preprosto dejal. In kaj v tem času socialnega distanciranja najbolj pogreša? »Objeme,« je prostodušno odgovoril. »Mi smo navajeni, da si stisnemo roke, se objamemo!«

Ko se naporni delovnik konča, se najraje poda »kam v gmajno«, na sprehod.