Mejni policist na PP Ljutomer: »Ni me strah, dobro smo opremljeni in izurjeni«

Preden je sedel v službeni avtomobil, je Igor Ravnikar z razkužilom in krpo očistil vse dele, ki so se jih dotikali njegovi kolegi v izmeni pred njim: vrata, volan, stikala, zaponko varnostnega pasu ... Šele nato je sedel vanj in se izpred ljutomerske policijske postaje odpeljal na dvanajsturni nadzor meje s Hrvaško v okolici Razkrižja in Gibine.

A to je le drobec vsega, kar se je spremenilo pri delu policistov na obmejnih policijskih postajah v času epidemije koronavirusa. Pred našim odhodom na teren sta skupaj s pomočnikom komandirja Karlom Reihsom naštevala: na postaji, na kateri je zaposlenih nekaj več kot petdeset policistov in strokovnih administrativnih delavcev, so morali urnike dela spremeniti tako, da se naenkrat v prostorih ne srečuje veliko ljudi. Nekateri, seveda le vodstveni delavci, delajo tudi od doma, nekaj zaposlenih pa je v času od razglasitve epidemije po priporočilu vodstva izkoristilo redni letni dopust iz preteklega leta, nekaj sprememb se je zgodilo tudi pri operativnem delu. Tako policisti zdaj skoraj ne vročajo uradnih pisanj, zelo selektivno vabijo na zaslišanja, izogibajo se tudi stikom z več ljudmi.
 

Dela za policiste je manj

K sreči je tudi dela zanje veliko manj. Kriminaliteta in prekrški so se od začetka ukrepov z omejitvami gibanja in zaprtjem lokalov zelo zmanjšali. »Mejo pa moramo še vedno nenehno nadzorovati. Tako na naših skoraj štirinajstih kilometrih meje s Hrvaško ves čas, noč in dan patruljirata dve kombinirani patrulji policista in vojaka Slovenske vojske. Ker nas je premalo, delamo v »ruskem turnusu«: moja izmena najprej dvanajst ur čez dan – od osmih zjutraj do osmih zvečer –, naslednji dan delam dvanajst ur v nočni izmeni, nato sem dva dni prost in potem pa spet delam dvanajst ur podnevi,« pravi Ravnikar, ko smo bili že na terenu, pri panelni ograji na Gibini.



A tudi migranti po zaostritvi ukrepov za omejitev pandemije na ta del meje s Hrvaško ne prihajajo več, zato je dela za te patrulje, ki se zaradi ohranjanja ustrezne razdalje ob meji prevažajo z dvema voziloma, vojak z vojaškim in policist s policijskim, zelo malo. Na celotnem območju Policijske uprave Murska Sobota od razglasitve epidemije in uvedbe ukrepov niso obravnavali nobenega nezakonitega prehoda schengenske meje. »Primerov je res manj, a nikoli ne moreš biti miren, saj se lahko pojavijo kadarkoli in v teh razmerah nikoli ne veš, ali je kdo prenašalec okužbe ali ne,« meni Ravnikar. A ga policijskega dela in novih razmer z virusom ni strah, čeprav se je v zadnjem letu ali dveh začelo pojavljati vse več nevarnih situacij v zvezi z migranti ali njihovimi tihotapci, kdaj se bo med njimi pojavil tudi virus, pa je le vprašanje časa. Tudi ljutomerski policisti so že imeli opravka s tihotapcem, ki je hotel pobegniti, in so morali opozorilno streljati v zrak, da so ga ustavili.
 

Žena je doma v skrbeh

»Ne, ni me strah. Takšna je pač naša služba. Za ukrepanje proti morebitnim kršiteljem smo dobro opremljeni in izurjeni, vzdržujemo tudi kondicijo in fizično moč, prav tako imamo vse potrebno za zaščito pred virusom, od razkužil do obraznih mask in rokavic. Le žena je doma včasih v skrbeh, ker imava poleg osemletne hčere še mesec in pol starega dojenčka in se okužbe boji,« pravi in zatrdi, da niti prej niti v času epidemije službe ne bi menjal. »Tu delam že osemnajst let in v teh obmejnih krajih imam že več prijateljev in znancev kot v vasi, kjer živim. Dobro se razumem z ljudmi, marsikdaj me pokličejo, če opazijo migrante ali kaj drugega sumljivega, in to je neprecenljivo pri delu na meji, ki je tu s številnimi lokalnimi cestami in potmi kot švicarski sir.«