Vodja službe prehrane in strežbe v Domu starejših občanov Izlake: »Tu smo za naše stanovalce«

Izlake – Ščep modrosti, tri kapljice potrpežljivosti in obilo dobre volje so sestavine, ki jih kuharske mojstrice izlaškega doma starejših občanov (DSO) Polde Eberl-Jamski pri pripravi jedi za oskrbovance uporabljajo že desetletja vsak dan, 365 dni v letu. To vodilo nam vliva moč in energijo, pravi Ani Masleša, vodja službe prehrane in strežbe. V času epidemije koronavirusa pa je dobrih 180 oskrbovancev enkrat tedensko deležnih še četrte »sestavine«: stekleničke žlahtne kapljice. Vsi - zaposleni in stanovalci - so zdravi.

V kuhinji izlaškega DSO je poleg Ani Masleša zaposlenih enajst delavcev, brez katerih ne gre na noben dan v letu, še zlasti pa ne v dneh izolacije, ki so za oskrbovance posebej stresni. »Ker obratujemo vse dni, je usklajevanje osebnega in družinskega življenja marsikateremu zaposlenemu problem. Lani sta nas zapustili dve odlični dietni kuharici,« pripoveduje Masleševa, »zaposlili sta se v osnovni šoli in vrtcu. Delovni čas je tam ugodnejši, prosti vikendi in prazniki, letni dopust v daljšem časovnem obdobju ...«  Stopinj Celzija pod zaščitnimi maskami in zaščitnimi oblekami in »ekstremnih razmer«, v katerih se v tem času dobesedno »kuhajo« tudi kuharski mojstri in mojstrice, Masleševa ne želi izpostavljati. »Zaposleni se zavedamo svojega poslanstva: tu smo za naše stanovalce, niso oni tu za nas,« je neomajna. A dejstvo je, da je domsko kuhinjo dodobra načel zob časa, kar priznava tudi direktorica Mateja Černi.  Kuhinjskemu osebju največ težav povzroča prepih, neustrezno prezračevanje, visoka relativna vlažnost prostora, neustrezen način razdeljevanja obrokov po tabletnem sistemu, nefunkcionalnost razdeljevanja kosil družinam na domu, prekrivanja in križanja čistih in nečistih poti, odpadanje stenske in talne keramike, dotrajana vodna inštalacija… A vse težave nekako premagujemo, pravi Masleševa. Kako? »Z dobro voljo in nasmehom na obrazu, pa tudi s preprostimi in bolj praktičnimi pristopi do del.«



Kljub trudu po izlaških kuharskih mojstrih tu in tam pade tudi kritika. Seveda vsem ne moremo izpolniti vseh želja, priznava Masleševa: »Ena jed je nekomu ljubša kot drugemu.  A vedno imajo možnost jed zamenjati. Namesto ribe, denimo, dobijo meso, namesto perutnine junetino, namesto zelenjavnega namaza pašteto …« Stanovalci izlaškega doma si želijo čim več jedi na žlico: zelenjavni ričet, prekmurski bograč, štajersko kislo juho, matevž, fižolovo enolončnico, pašto fižol s klobaso, domačo potico, kvašene flancate, zabeljen močnik, umešana jajčka z ocvirki, sadne tortice, pasulj s prekajenim vratnikom, ajdove žgance, telečjo obaro, belo kavo, praženec, testenine s krompirjem »grenadirmarš«, domače krompirjeve svaljke, prežganko z jajci … »Predvsem si želijo jedi, ki so jih pripravljali ali uživali v mladosti,« pravi Masleševa.

Drugačno serviranje obrokov 

Da preprečijo morebitne okužbe, so v kuhinji spremenili in reorganizirali serviranje obrokov stanovalcem. »Obroke serviramo v dnevnem centru, v jedilnici, na gospodinjski enoti Rožmarin, vse druge obroke pa po tabletnem sistemu, kar pomeni, da gre na določen oddelek le določen regalni voziček. Tabletni sistem predstavlja obrok za enega stanovalca, hrana je zaščitena s termičnim pokrovom, vsebuje točno določeno in predpisano dieto, ime in priimek stanovalca in morebitne želje.«

Šestdeset kosil razvozijo

Poleg tehnološke priprave petih obrokov (zajtrk, dopoldanska malica, kosilo, popoldanska malica in večerja) za 182 stanovalcev kuharska ekipa DSO kuha tudi za zunanje uporabnike oziroma družine v zagorski občini. Trenutno pripravljajo šestdeset kosil. »Polovico jih dostavijo oskrbovalke pomoči družinam na domu, polovico pa razvozi domski šofer. Vsako kosilo posebej razdelimo po porcijah v prenosne termo menažne posode. Tudi tem uporabnikom nudimo dietno prehrano, določene zamenjave in dodatke. Že samo porcioniranje nam vzame veliko časa, kakor tudi prevoz.«

Kapljica in potica za veliko noč

Kapljica, o kateri se izlaški oskrbovanci že zdaj šalijo, da jo bodo najbolj pogrešali, ko mine koronačas, ni edina prilagoditev na »nove« čase. Da preprečijo morebitne okužbe, so stanovalce sklenili čim bolj ločiti na oddelke. Spremenili so režim gibanja in prihajanja na obroke. »Kar pa je za nas in stanovalce ravno v nasprotju strokovne etike institucionalnega varstva starejših,« dodaja Masleševa.  Zato so med zaposlenimi poiskali prostovoljce, ki so poleg svojega dela oskrbovancem družabniki, pomagajo jim pri prihodu na obroke, pri gibanju in sprehodu v domski park,  v sobo jim iz domskega bifeja dostavljajo kavico, hodijo iskati izdelke v lekarno ali trgovino … »Ti prostovoljci so bili ravno tako kot oskrbovanci  le na določenem oddelku in niso prišli v stik z ostalimi zaposlenimi, kakor tudi ne z ostalimi stanovalci. Še vedno poskušamo stanovalcem popestriti dan z aktivnostmi v manjših gospodinjskih skupnostih, kjer se družijo ob pitju kavice ali čaja, raznih ročnih spretnosti,  redni telovadbi in gibanju. Še vedno praznujemo rojstne dneve – seveda na varni medosebni razdalji in z zaščito,« dodaja Masleševa, ki je z ekipo že pripravila tudi poseben velikonočni jedilnik za oskrbovance, ujete med štiri stene. Orehova potica bo, obljublja: »Žal jo bomo letos zaradi krizne situacije in obremenitve kuhinje kupili.«  In tudi četrta v vrsti »specialnih začimb« iz časa koronakrize  ne bo manjkala: steklenička rujnega.