Umrla je zadnja prekmurska Judinja, ki je preživela holokavst

Umrla je Erika Fürst, slovenska taboriščnica, ki je preživela holokavst, so sporočili iz Judovskega kulturnega centra. Rodila se je 10. februarja leta 1931 v Murski Soboti. Stara je bila 93 let. S svojimi pričevanji ter osebnim slikovnim in dokumentarnim gradivom je z raziskovalci in splošno javnostjo delila svojo zgodbo o deportaciji in preživetju in bila zato izredno dragocena pričevalka grozot, ki so se dogajale med drugo svetovno vojno. 

Sprevržena vera, da je nekdo zaradi rase vreden več kot drugi, obstaja še danes

Direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak je ob njeni smrti na facebooku zapisal, da mora »kot zgodovinar izrecno poudariti neprecenljive zasluge Erike Fürst za slovensko zgodovinopisje. Slovenski zgodovinarji smo namreč zamudili čas, ko je bilo od sicer že tako malo preživelih po holokavstu živih še vsaj nekaj prekmurskih Judov, ki so bili že pred drugo svetovno vojno odrasli ljudje. Sistematično zbiranje pričevanj teh ljudi bi nam gotovo olajšalo ne samo preučevanja holokavsta, pač pa bi tudi zelo jasno pokazalo pomen, ki so ga prekmurski Judje imeli pred drugo svetovno vojno, in izgubo, ki jo je doživelo Prekmurje z njihovim uničenjem med njo. Tako smo samo še s pomočjo spominov Erike, Sobočanke, ki je bila kot trinajstletnica deportirana v Auschwitz, pozno, a vseeno ne prepozno, pred pozabo rešili imena, obraze, dogodke in usode številnih predvojnih prekmurskih Judov. Dolgoletna srečanja z njo so mi v tem pogledu dala zanesljive in številne podatke.«

Eriko Fürst so spomladi leta 1944 kot trinajstletno deklico skupaj s starši in sestro deportirali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Tam je izkusila neznosno brutalnost preganjanja in popolnega razčlovečenja vsakogar, ki je bil drugačen, zato ker je bil drugačen, zato ker je bil pripadnik drugačne verske ali etnične skupnosti ali ker je bil drugačnega ideološkega prepričanja. 

Življenje ji je rešila mamina laž, saj se je mama Terezija zlagala, da sta njeni hčerki Erika in Šarika stari 15 in 17 let. Erika ni nikoli izvedela ne datuma ne kraja smrti svojega očeta. V koncentracijskem taborišču je bila zaprta vse do njegove osvoboditve 27. januarja 1945.

Erika Fürst, preživela taboriščnica iz Auschwitza. FOTO: arhiv Sinagoge Maribor

V Auschwitz so odpeljali približno 2300 ljudi z območja današnje Slovenije. Večina je bila Slovencev, pa tudi okoli 350 Judov, najmanj 78 Romov in najmanj en pripadnik Jehovovih prič z območja takratne Slovenije. Več kot polovica se jih ni vrnilo. 

Erika Fürst je v Auschwitzu izgubila očeta in mladostne sanje, zato se je odločila, da bo storila vse, da se drugim ne bi nikoli zgodilo to, kar se je zgodilo njej. Leta 2015 je ob slovesnosti pri vhodu na nekdanje murskosoboško judovsko pokopališče doživela eno od zadoščenj v svojem neutrudnem boju za rešitev prekmurske judovske skupnosti pred pozabo.

Mestna občina Murska Sobota je namreč tudi na njeno prigovarjanje pred devetimi leti spominski park na mestu nekdanjega judovskega pokopališča znova preimenovala v judovsko pokopališče in ga primerno preuredila.

Pred petimi leti se je Fürstova udeležila slovesnosti ob odkritju spotikavcev, tlakovcev spomina na člane judovske skupnosti, ki so jih med holokavstom odpeljali v koncentracijska taborišča, in s svojo lucidnostjo in zdravo razumskostjo navdušila mnoge. Nikoli se ni prenehala boriti za to, da bi se ohranil spomin na grozote holokavsta in na vse, kar so morali prestati žrtve in preživeli. 

Erika Fürst je ob prihodu v Auschwitz dobila številko A-15981. FOTO: arhiv Sinagoge Maribor

V prispevku za bilten Pot domov, ki so ga leta 2015 izdali v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, je Hajdinjak povzel, kaj so preživljale Erika Fürst in druge taboriščnice: »Trupel okoli Erikine barake je bilo toliko, da vode niso pridobivali iz snega, pač pa so ponjo hodili v bližnji zaledeneli bazen. Ker od evakuacije naprej taboriščniki niso dobili hrane, jo je Erika odšla iskat. To je bilo sicer zelo tvegano početje, saj so bili v taborišču še vedno esesovci, ki so uničevali dokaze o množičnih usmrtitvah. Tako sta dva esesovca pobila večino moških, s katerimi je Erika vdrla v skladišče kruha. Ker je potem Eriki neki taboriščnik vzel kruh, se je vrnila v skladišče, se splazila mimo trupel in ponovno vzela kruh. Erika je nato poiskala nadomestila za taboriščna oblačila, v katerih so bile mama, sestra in ona. V deloma uničenih ogromnih skladiščih predmetov, ki so jih vzeli taboriščnikom pri prihodu, je našla samo moške hlače, suknje in srajce. Njena obleka je bila tako dobra, da jo je zaradi kvalitete, a tudi zaradi povojnega pomanjkanja, nosila še dve leti po vrnitvi domov.«

Upanje živi, dokler se ljudje spominjajo

Zgodovinar Boris Hajdinjak je ob njeni smrti še zapisal, da ga je ob vsej grozljivosti in tragičnosti dogodkov, o katerih sta na srečanjih govorila, vedno znova presenečala njena pripravljenost posredovati svoje spomine in pozitivno življenjsko naravnanost: »Če človek preživi to, kar je preživela Erika, mu ne more nihče zameriti, da o tem ne želi govoriti. A Erika se je odločila za nasprotno. In prav to, da se je treba oglasiti tudi takrat, ko besede ne bodo prijetne in bi bilo ugodneje biti tiho, je vsaj zame izjemno močno sporočilo tudi za današnji čas in za prihodnost. Ali kot je rekel Simon Wiesenthal: '… vedi, da upanje živi, dokler se ljudje spominjajo'.«

Vsak poteg s svinčnikom kot molitev za tiste, ki so izginili v pepelu

Tedanji slovenski predsednik Danilo Türk je Eriki Fürst leta 2012 podelil zlati red za zasluge, in sicer za »izjemen osebni prispevek k slovenski in evropski zgodovinski zavesti o holokavstu z avtentične perspektive preživelega ter za dragocen prispevek k ohranjanju spomina na zgodovino in usodo slovenskih Judov«.

Türk je ob podelitvi priznanja poudaril pomen zavedanja, »da holokavst ni nastal čez noč, ampak je šlo za postopen in stopnjevan proces razčlovečenja skupin ljudi na podlagi rase, vere, nacionalne pripadnosti«.