Učiteljica slovenščine z ljubljanske Osnovne šole Ketteja in Murna pravi, da ji učenci pomagajo soustvarjati pouk. Z vprašanji jih usmerja, da sami pridejo do spoznanj, ki jih zapišejo v zvezek. Če vidi, da kdo od učencev ne razume vprašanj pri ustnem ocenjevanju, prosi njegovega sošolca, da postavi vprašanje tako, da bo razumel tudi vprašani. Otroci ji zaupajo. Tako ni presenetljivo, da jo poiščejo po pouku »samo« zato, da se z njimi pogovarja.

Anja Fideršek je učiteljica, ki pri svojem delu vedno izhaja iz učencev. Iz tega, kar že znajo, kar se jim dogaja, kar jih zanima. Snovi jim ne razlaga, ampak jih vodi z vprašanji. »Sproti ustvarjamo teoretični zapis na tablo, oni ga potem prepišejo v zvezke. Ustvarijo ga torej sami. To ni besedilo po nareku, za katero bi želela, da se ga naučijo in znajo, ampak do teoretičnega zapisa pridejo sami.« Ko sam prideš do spoznanja, boš to stežka pozabil. A je tak način dela tudi izziv. »Hitro lahko postane glasno, ker želijo vsi govoriti, vzdušje je precej sproščeno. Če učitelj narekuje ali piše na tablo, je načeloma mir in tišina. Pri aktivnem vključevanju učencev pa se ti lahko hitro spozabijo, da je to vseeno pouk in ne druženje ter pogovor. To je najbolj zahtevno, hkrati pa čarobno, če ti uspe pridobiti njihovo pozornost, da razumejo, kaj govoriš, hkrati pa sami soustvarjajo pouk in spoštljivo sodelujejo.«

Na napakah se učimo

Težav, da kdo ne bi želel sodelovati, nima. Kljub temu pa mora biti pozorna na zadržane učence. V vsakem razredu je namreč nekaj izstopajočih, ki znajo in hkrati radi govorijo. »Če nisi pozoren, lahko v eni uri govorijo samo učitelj in trije učenci.« Pomembno je, da učitelj razred dobro spremlja. Da ne pokliče učenca prav takrat, ko ta ne dvigne roke in verjetno odgovora ne zna, prej pa je pri dveh vprašanjih zaman držal roko visoko v zrak. »Trudim se opazovati, gledati, videti, kdaj jih nekaj zanima, kdaj so prepričani vase, da bodo dali dober odgovor, da pridobijo samozavest.«

Anja Fideršek: »Če učenci kaj cenijo, cenijo čas, ki jim ga nameniš.« FOTO: Voranc Vogel/Delo

Kljub temu učiteljica pravi, da so prav napačni odgovori ključ do uspeha. Tudi zato otroke spodbuja, da povedo svoj odgovor, čeprav mogoče ne bo pravilen. S tem se učijo tudi sprejemanja drugih in tega, da je nedopustno norčevanje iz napak. »Če so sami pravilni odgovori, tisti, ki ne znajo, ne dobijo ničesar. Zgolj zapišejo pravilni odgovor, ki ga je povedal sošolec. Če pa je kdaj kakšen napačen odgovor, je to resnična priložnost za učenje.« Takrat se začne iskanje pravilnega odgovora in znanja.

Ker znanje išče tudi pri ustnem ocenjevanju, si spet pomaga z učenci. Kadar kdo ne razume vprašanja, lahko sošolec, ki ga je razumel, zagotovo pomaga in postavi vprašanje na svoj način, sošolec pa bo odgovor zdrdral. Včasih pa na pomoč pridejo »igračke«. »Imam peresnico s pripomočki proti stresu, kot jim pravijo učenci. Žogice za stiskanje, gumijaste črve, blazinice za pokanje, pop-it … Med vsakim ustnim ocenjevanjem jim dam to na voljo. Včasih me pridejo prosit, če jim jih lahko posodim še za kakšen drug predmet (nasmeh).«

Skupno branje

Posebej ljubo ji je področje bralne pismenosti, ki se mu je posvetila tudi v svoji magistrski nalogi. Otroke k branju spodbuja z glasnim branjem. Ob petkih zadnjih deset minut ure namenijo branju kratkih zgodb, črtic. Tudi slikanic, ki jih sicer doma bere svojima predšolskima otrokoma, čeprav sama poučuje otroke od 6. do 9. razreda. Poudarja, da preveč pozabljamo, da so to še vedno otroci. »Tudi ti otroci, mladostniki, z navdušenjem poslušajo branje učitelja. Sami rečejo, da jim ilustracije pokažeš, preden obrneš list.«

Prednovoletna zabava z otroškim šampanjcem v razredu. FOTO: osebni osebni arhiv

Dokaz, da imajo radi glasno branje, je dobila v času epidemije, ko so se tudi med odmori zadrževali v razredih. »Takrat smo brali tudi slikanice. In tudi devetošolci so se posedli k meni in poslušali.« Tak način je tudi najboljši za spodbujanje domačega branja, o katerem priznava, da ga neradi opravljajo. Kadar vidi, da kakšne knjige večji del razreda ni prebral, začnejo posamezne odlomke brati skupaj. »Tako marsikoga navdušiš, da bo knjigo kasneje vzel v roke, ker si prej ni mislil, da je lahko tako zanimiva. Če se na pravi način pogovarjaš o njej, če jih izzovem z vprašanji, jim postane zanimivo.«

V tem šolskem letu je šolo prijavila na projekt medgeneracijskega branja. Pri tem sodelujejo tudi njene kolegice, ki poučujejo otroke iz nižjih razredov, saj sodelujejo otroci vseh razredov. Pogovarjajo se o knjigi, ki so jo vsi prebrali, tako učenci kot učitelji, ali pa na srečanju skupaj preberejo knjigo in se nato o njej pogovarjajo. »Potem se pogovor vedno razvije tudi na druga področja, ne le o tisti knjigi. Druženje je vedno krasno. Čeprav je po pouku, so učenci pripravljeni priti nazaj v šolo! Vedno prinesem tudi kakšne prigrizke, za nekaj dodatne motivacije (smeh).« Za zdaj se družijo enkrat na mesec, čeprav učiteljica pravi, da si otroci želijo pogostejših srečanj. »Veliko jim pomeni, da lahko med sabo debatirajo, da se starejši učenci približajo mlajšim, mlajši so očarani nad izkušnjami in vsem, kar jim povedo starejši.«

Iščejo pogovor

Učenci vedo, da ji lahko zaupajo. Ko so se po zaprtju šol vrnili v šolske klopi, so jo velikokrat prosili, da se zgolj pogovarja z njimi. In tako je še danes. »Pridejo prosit, ali lahko po pouku ostanejo še nekaj minut pri meni in se samo pogovarjamo. O čemer koli. Imajo željo po odnosu z mano, komunikaciji.« Nekatere skrbi vpis v srednjo šolo, eni sploh ne vedo, kam bi se vpisali, poslušala je že tudi o številnih ljubezenskih težavah. Bile so tudi težje zgodbe. »Učila sem zelo zahteven deveti razred, ki mi je spil ogromno energije. Bili so glasni, niso bili pripravljeni delati, čeprav so bili rezultati dobri, ker so znali in so se tega zavedali. Hkrati pa so mi prav oni veliko dali, ker so se tako odprli. Zlasti dekleta so mi zaupala številne osebne stiske.«

Medgeneracijsko branje so učenci različnih starosti zelo dobro sprejeli in si želijo še več tovrstnih srečanj. Pa ne zaradi prigrizkov, ki jih prinese učiteljica ... FOTO: osebni arhiv

Pravi, da ji veliko pomeni, ko se otrok odpre in je popolnoma razgaljen pred učiteljem, kar bi bilo vendarle drugače, če bi šlo za svetovalno delavko. Kadar gre za hude težave, vedno vključi tudi svetovalno službo. Tako je storila tudi, ko ji je deklica zaupala, da ima samomorilne misli. »To so teme, ki jih nisem zmožna reševati. Kljub svetovalni službi pa je še vedno prihajala tudi k meni.« Čeprav je naporno, predvsem psihično, pravi, da je vredno. »Naučila sem se, da vseh ne morem rešiti. Ogromno pa lahko naredim s tem, da sem tam zanje in jih poslušam. Ko pride trenutek, ko se učenec odpre, da se ustaviš, zagrabiš priložnost in ga slišiš. To jim veliko pomeni. Že zaradi tega jim je malo lažje.« Vedo, da je nekomu mar.

Svoj način dela je sestavila iz dobrih praks svojih kolegov. Hvaležna je, da so jo na šolah, sprva je učila na dveh osnovnih hkrati, dobro sprejeli, kolegi pa so jo veliko naučili. Od vsakega je vzela nekaj. Ampak ključno je ostalo – da je treba znati prisluhniti otrokom. »Če kaj cenijo, cenijo čas. Da imaš posluh zanje, da jih slišiš. Ne da jim samo narekuješ stvari, ampak da si vzameš čas in poslušaš njihovo razlago, doživljanje in čustva.« Največ, kar lahko – čas –, jim daje vsak dan znova. Z veseljem.

Učitelj sem! Učiteljica sem!