Turški vpad na Karavanke

Ljubljana – Slovenija je spet postala zanimiv trg za večje tuje gradbene sisteme. Na projekt gradnje druge cevi predora so oko vrgli tudi v turški družbi Cengiz İnşaat’a in oddali daleč najcenejšo ponudbo. Domači gradbinci ugotavljajo, da za takšen denar predora po slovenskih standardih ni mogoče zgraditi.

Turška družba Cengiz İnşaat’a je lani ustvarila več kot milijardo dolarjev oziroma več kot 800 milijonov evrov prihodkov. To je ne uvršča v vrh evropskih gradbenih podjetij, a kljub temu ustvari več prihodkov kot deset največjih slovenskih gradbenih podjetij skupaj. Gradi avtoceste, železnice, predore, pristanišča, letališča, elektrarne, stanovanja in druge objekte v Turčiji, Kazahstanu, Iraku, Kuvajtu, Azerbajdžanu, Bolgariji ter v Bosni in Hercegovini, kjer je zgradila avtocesto. Med njenimi sedanjimi projekti so gradnja novega istanbulskega letališča, največjega projekta v turški zgodovini, ki bo končan predvidoma letos, letališč v Iraku in Kuvajtu, predora na železnici Ankara–Istanbul, jedrske elektrarne v turškem Mersinu.

Kot kaže, se je ozrla tudi po Sloveniji. Na razpis družbe za avtoceste v RS (Dars) za gradnjo druge cevi predora Karavanke se je prijavila z najnižjo ponudbo 89,3 milijona evrov, to je 15,1 milijona evrov oziroma dobrih 14 odstotkov manj od druge najcenejše skupne ponudbe Gorenjske gradbene družbe in Metrostava Češka ter več kot petino manj od povprečja vseh devetih ponudb, ki je pri skoraj 113 milijonih evrov. Vrednosti ponudb so sicer med 89,3 milijona evrov (Turki) in 140,4 milijona evrov (Pomgrad ter švicarski in avstrijski Marti.

Dars je vrednost druge cevi predora Karavanke na slovenski strani ocenil na 143,3 milijona evrov brez DDV. Investicija bo financirana iz kredita, sredstev Darsa in države ter evropskega denarja.

Nesporno prenizka cena

»Cena turškega ponudnika je nesporno prenizka cena za izvedbo projekta v Sloveniji s slovenskimi standardi,« je komentiral poznavalec gradbeništva z dolgoletnimi izkušnjami tudi na velikih infrastrukturnih projektih, ki ni hotel biti imenovan. Tudi član uprave Pomgrada Boris Sapač je potrdil, da bi s ponujeno najnižjo ceno zelo težko pokrili vse stroške, ki bodo nastali pri izvajanju projekta.

Da je ponujena cena turškega podjetja prenizka za normalno izvedbo, je opozorilo več gradbincev. Cena Gorenjske gradbene družbe je »meja, do katere bi si ljudje še upali«, je dejal eden od njih, za varnejšo izvedbo projekta pa je po mnenju naših sogovornikov sprejemljiva ponudba med 110 in 115 milijoni evrov.

Slaba ponudba ali špekulacija

Vzrok za nizko turško ponudbo ni znan. Nekateri menijo, da so zgolj slabo pripravili ponudbo. Tako niti ne bo presenetljivo, če bodo v Darsu ugotovili, da je njihova ponudba nepopolna. Zanimivo je tudi, da se je Cengiz İnşaat’a na razpis prijavil brez slovenskega partnerja. Za takšen projekt je treba imeti deponijo, betonarno in tako naprej. Po nekaterih neuradnih informacijah Cengiz İnşaat’a sodeluje s skupino IMP, ki se ukvarja s projektiranjem strojnih in elektroinstalacij. Elektroinstalacijska dela so izvedli tudi v predoru Markovec pri Kopru. IMP smo vprašali, ali sodelujejo s turško družbo, in če sodelujejo, smo jih prosili za komentar o vrednosti ponudbe. Član uprave družbe Matjaž Krajc je odgovoril, da razpisov oziroma ponudb, ki potekajo ali so v postopku odločanja, ne komentirajo. Sodelovanja s Cengizom İnşaat’a pa eksplicitno niso ne potrdili ne zanikali.

Naši sogovorniki iz gradbene panoge dopuščajo tudi možnost, da gre v turški akciji za špekulacije ter testiranje trga in drugih gradbincev. Za velike gradbince so v srednji Evropi bolj od karavanškega predora zanimivi večji projekti; med njimi gradnja nove železniške proge med Koprom in Divačo, kjer bo po zdaj predvideni trasi na 27 kilometrih proge zgrajenih osem predorov, skupaj dolgih kar 21 kilometrov. Slovenija je z večjimi infrastrukturnimi projekti spet postala zanimiva za tuje gradbince. Ne nazadnje je bilo lani jeseni na konferenci o predorih v Ljubljani navzočih večina gradbincev, pomembnih v predorski gradnji v srednji Evropi. Brez tujcev slovenska gradbena operativa ne more zgraditi velikih predorov, kakršni so predvideni pod Karavankami in na kraškem robu na trasi drugega tira. Po propadu SCT in Primorja za to nima ne referenc ne tehnologije, razen nekoliko Gorenjska gradbena družba, ki je gradila škofjeloško obvoznico. Slovenski gradbinci so se v tem projektu zato prijavili skupaj s tujimi partnerji.

Nevarnost nizke cene

Dars, v katerem so s številom prispelih ponudb zadovoljni, mora odločitev o izboru izvajalca podati do sredine junija. Merilo za izbiro ponudbe je ekonomsko najugodnejša ponudba, kjer pa cena prinese največ 95 točk, kakovost pa največ pet točk. Glede kakovosti bo Dars ocenjeval reference pri gradnji predora – daljši predor prinaša več točk, je razvidno iz razpisne dokumentacije.

»Dejstvo je, da se na javnih naročilih pri izbiri izvajalca uporablja merilo najnižje cene, kar je po našem mnenju tvegano predvsem za naročnika. Pri zasebnih investitorjih je pomembna tudi konkurenčna cena, vendar ne na račun kakovosti, uporabe materialov, referenc,« je poudaril Boris Sapač.

V Darsu ne pričakujejo negativnih posledic pri gradnji nove karavanške cevi, ne glede na to, katera ponudba bo izbrana: »V času izvajanja pogodbe imamo izpostavljen mehanizem preverjanja izvajanja del, ki ga opravljajo podizvajalci, in poplačil podizvajalcev, kar ni problem le pri neobičajno nizkih cenah, ampak pri oddaji vsakega javnega naročila.«

Na drugi strani Karavank prenizke ponudbe izločijo

Nova predorska cev, dolga 7948 metrov, bo za promet med Slovenijo in Avstrijo odprta čez pet let, če bo izvajalec v delo uveden še letos. Predor bo povezal dve državi – z različnima sistemoma javnega naročanja. Direktor zbornice gradbeništva na gospodarski zbornici Jože Renar je poudaril, da bi v Avstriji tako nizko ponudbo, kakršna je turška, izločili. Avstrijska družba za avtoceste Asfinag vse ponudbe, ki odstopajo od povprečne vrednosti zbranih ponudb za več kot 20 odstotkov navzdol, avtomatsko izloči kot neobičajno nizke. Podobno to počnejo tudi v Italiji in drugod po Evropi, je dodal Renar. Na ministrstvu za javno upravo (MJU) so že pred leti ocenjevali, da je avstrijski model v nasprotju z evropskimi pravili javnega naročanja.

Zakon o javnem naročanju dovoljuje naročnikom, da izločijo neobičajno nizke ponudbe. Vendar šele takrat, ko ponudnika pozovejo k obrazložitvi nizke cene in če po njihovem mnenju te ni dovolj utemeljil. Izločitev neobičajno nizke ponudbe pa je obvezna, če je cena nizka zaradi nespoštovanja delovne, okoljske in socialne zakonodaje.

Na ministrstvu za javno upravo, kamor spada direktorat za javno naročanje, so poudarili tudi pomembnost razpisne dokumentacije, v kateri naj naročniki natančno določijo obseg in kakovost opravljenih del ter uporabljenega materiala. Naročniki med merila za izbiro izvajalca lahko vključijo številne elemente, ki omogočajo izbiro kakovostnega izvajalca: reference, standarde kakovosti in certifikate, potrebno opremo, kadre pri izvajalcih in podobno. Pomembni sta tudi ocena stroškov in natančno izračunana ocenjena vrednost projekta. »Pomembno je, da sta oceni stroškov naročnika in ponudnika enaki, vsebujeta vse vrste stroškov in upoštevata tržne razmere,« so povedali na MJU.

Na drugi strani je Renar poudaril, da zakon o javnem naročanju res omogoča izločitev neobičajno nizke ponudbe, vendar praksa Državne revizijske komisije (DKOM) ni naklonjena takšnim odločitvam naročnikov: »V zadnjem času ni bila sprejeta niti ena odločitev DKOM, ki bi sledila naročnikovi odločitvi po zavrnitvi ponudbe z neobičajno nizko ceno, zato najverjetneje niti Darsu po vzpostavljeni praksi DKOM žal ne bi uspelo zavrniti ponudbe z neobičajno nizko ceno z uporabo instituta neobičajno nizke ponudbe.«

Ker je javnim naročnikom tako onemogočeno izločiti neobičajno nizke ponudbe, imajo po njegovih besedah veliko težav pri izbiri najprimernejših izvajalcev, kar na koncu povzroča škodo tako kakovostnim izvajalcem kot javnim naročnikom, davkoplačevalcem in ne nazadnje kakovostnim delovnim mestom v gradbeništvu. »Ob pomanjkanju standardov pri izdelavi tehnične dokumentacije, popisov del, ravni poštenih cen je za naročnika najpreprosteje, da naroči po najnižji ceni, čeprav, če malo karikiram, gre potem vse narobe in se težave pojavijo pri kakovosti izvedbe, plačevanju podizvajalcev, dobaviteljev, strokovnosti in usposobljenosti kadrov, komunikaciji in tako naprej,« je naštel Renar.

Različne ocene o uporabi smernic

MJU je skupaj s predstavniki gradbenih zbornic pripravil smernice za javno naročanje gradenj, ki pomagajo naročnikom pri izbiri ekonomsko najugodnejšega ponudnika. Vendar smernice za uporabo niso obvezne, ocene, kakšna je njihova uporaba v praksi, so različne. Na MJU so v anketi med 300 naročniki ugotovili, da jih smernice uporablja 82 odstotkov. Po drugi strani je Jože Renar glede na odzive podjetij ugotovil, da naročniki smernice uporabljajo zelo redko. Boris Sapač iz Pomgrada pa je dejal, da do zdaj niso v še nobenem javnem razpisu opazili uporabe smernic: »Opažamo pa, da nekateri, predvsem večji javni naročniki, vse manj uporabljajo ideje iz smernic, predvsem s področja referenc in kadrovskih referenc, kar je svetla točka.« V Darsu so povedali, da smernice upoštevajo.