Zadnji petek v aprilu Evropa drugič obeležuje dan travniških sadovnjakov, s katerimi se lahko pohvali tudi Slovenija, a jih je žal vse manj: v treh desetletjih se je pet najbolj številnih sadnih vrst v njih več kot dvakrat skrčilo. A ohranjanje takšnih habitatov je še kako pomembno za blažitev učinkov podnebnih sprememb in ekstremnih vremenskih dogodkov. Pravilno načrtovani in negovani travniški sadovnjaki so tu paradni konji, opozarja krajinski arhitekt, profesor na oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete dr. Marko Dobrilovič.

Vzroke za krčenje ekstenzivnih sadovnjakov gre po njegovem iskati v starosti dreves in njihovem odmiranju, zaraščanju kmetijskih površin, pomanjkanju strategije obnove in ohranjanja, najpomembnejši pa je  gotovo konkurenca intenzivnih nasadov.

Slovenija se je po številu visokodebelnih dreves na prebivalca nekoč uvrščala v sam evropski vrh, z razvojem intenzivnega kmetijstva in tržno bolj zanimivih tujih sort v 50. letih 20. stoletja pa so začela počasi izginjati. »Cilj sadjarstva je bil hektarski donos, stara visoka drevesa z izmenično rodnostjo in veliki stroški obiranja so postali nekonkurenčni,« pojasnjuje Dobrilovič. Ne velja pa to za vse nasade, dodaja: »Delež sadja, pridelanega v ekstenzivnih sadovnjakih, je pri slivah, češpljah, češnjah in višnjah precej višji, kar pa ne velja za jablane in hruške.«

Marko Dobrilovič, oddelek za krajinsko arhitekturo Biotehnične fakultete FOTO: Osebni Arhiv

Še leta 1991 je v naših travniških sadovnjakih po podatkih Statističnega urada uspevalo prek dva milijona ekstenzivnih dreves petih najbolj razširjenih sadnih vrst: dober milijon jablan, skoraj pol milijona češpelj in sliv, 290.000 hrušk, slabih 150.000 orehov in 162.000 češenj. Po treh desetletjih je v njih le še okrog 410.000 jablan, 209.000 sliv, 125.000 hrušk, 95.000 orehov in blizu 81.000 češenj. Sicer pa pridelava sadja upada tudi v plantažnih sadovnjakih, pravi Dobrilovič. Delni vzrok za to je tudi v konkurenci iz tujine.

Kaj pa konkurenca sadnih dreves, ki zrastejo do višine človeka? Zanje je značilno, odgovarja Dobrilovič, da imajo visok hektarski donos, nizke stroške obiranja in so po kakovosti bolj izenačena, a potrebujejo izdatno kemično varstvo in niso dolgoživa. Mnoge 'sadjarske' dežele so s ciljem dobička načrtno krčile visokodebelne sadovnjake, ta trend je bil zelo izrazit v nemških deželah, pri nas nekoliko manj, še pravi in dodaja: »Mogoče je to vzrok, da smo ohranili visok delež travniških sadovnjakov. Drug vzrok je zagotovo ta, da so nekdaj visokodebelna drevesa sadili na manj rodovitne lege, bolj strma območja, ki za intenzivno pridelavo niso zanimiva. Tako so ta drevesa ostala tam in so danes zelo dragocena. Dejstvo pa je, da sadjarstvo samo kot panoga ne bi preživelo, če bi se vrnilo na stare načine pridelave.«

Projekt, ki je kmetom namesto denarja dal znanje

Čez dobrega pol leta se izteče triletni projekt Evropskega partnerstva za inovacije Travniški sadovnjaki avtohtonih in tradicionalnih slovenskih sort kot podpora biotske pestrosti in ohranjanja tradicionalnega kulturnega vzorca slovenskega podeželja. »Rodil« se je pri kmetih, ki so želeli na svojih posestvih urediti travniški sadovnjak, a niso imeli potrebnega znanja. Dr. Dobrilovič, sicer tudi vodja projekta, je prepričan, da jim je v treh letih uspelo »stanje izboljšati« in ljudi ozavestiti o »večplastnem pomenu travniških sadovnjakov /.../ in o njihovi ekosistemski vlogi«.

V tridesetih letih smo več kot prepolovili visokodebelne sorte jablan, hrušk, sliv, orehov in češenj. FOTO: Arhiv Kozjanski park

Projekt namreč ni zasnovan na financiranju kmetov, subvencioniranju ali preusmerjanju na kmetijske strokovnjake, poudarja: »Cilj tudi ni bil zasaditi veliko število dreves (posajenih je okrog 345 sadik, o. p.), ampak ljudi ozavestiti o pomenu travniških sadovnjakov in jim približati tehnologije gojenja. /…/ Kmetje so spremljali vse postopke, od načrtovanja nasadov glede na prostorske danosti, ekosistemsko učinkovitost, tehnološke postopke (zakoličba, sajenje, obrezovanje, nega mladih dreves, obnovitvena rez starih dreves, varstvo pred škodljivimi organizmi, divjadjo, izdelavo gnezdilnic, pitnikov, vodnih kotanj). /…/ Kmetje torej niso dobili denarja, dobili so znanje, veščine, zemljo, material ...«

Med drugim je bil namen projekta izdelati tudi model revitalizacije travniškega sadovnjaka, pri čemer ni bila mišljena le obnova starih nasadov. Revitalizacija je široko zastavljena, pravi Dobrilovič in navaja dva primera: »Na Zaplani smo prepoznali visoko stopnjo ohranjenosti celotnega posestva. Proučili smo stare katastre in podatke o kmetijski rabi izpred sto let in izdelali načrt prenove, ki je vključeval tudi oživitev starih, a še vidnih poti, teras, uredili odvodnjavanje na strmejših delih …«

Na kmetiji MakroBios na Goričkem pa so poskušali rešiti problem velike strnjene pridelovalne površine in vzpostavitvi ekološki pretok med naravnim zaledjem in odprto krajino: »Zasadili smo daljši drevored tepk ob dostopni cesti. Tako je lokacija kmetije postala prepoznavnejša, drevesa pa bodo hkrati ščitila njivske površine pred vetrom, ki je tu kar velik problem.« Ker se kmetija ukvarja tudi s turizmom, so visokodebelna sadna drevesa »izrabili« tudi za »zagotavljanje sence, barve, vonja, okušanja svežih plodov …«