O čmrljih, vranah in travnikih

V Delu je Maja Prijatelj Videmšek pisala, da se v Sloveniji opaža vse močnejše izumiranje čmrljev. Zlasti v zelenjadarstvu so čmrlji pomembni opraševalci, prav tako pri deteljah in drugih rastlinah z dolgovratimi cvetnimi čašami.

V botanični literaturi so o čmrljih, čebelah in drugih žuželkah zanimivi podatki. Citiram iz knjižice Travnik Marije Gosar, kjer na str. 26 beremo: »Siva vrana (Corvus cornix) brska med travo za vsakovrstno mesno hrano. Na sveže pokošenih travnikih redno izprazni gnezda čmrljev.«

Torej siva vrana iztreblja čmrlje? Kot mesojeda pernata zverina tudi škodi sadovnjakom in vrtovom s tem, ko manjša stalež drobnih ptic, ki sicer pomagajo pri zatiranju mrčesa, in ptičje žvrgolenje postopoma zamenjuje vranje krakanje. Nadalje v knjižici beremo: »Človek prav tako v veliki meri vpliva na zoocenozo travnika, ko travnike goji in izkorišča. Kjer kosi večkrat na leto, kmalu izginejo žuželke, ki žive na cvetovih, v plodovih in semenih, saj se ti sploh ne morejo razviti.« Res je, cvetovi so redki in zakrneli, to sami vidimo, ko naberemo šopek. Peclji so tako šibki, da se cvetovi ne obdržijo pokonci.

Sodobna napredna znanost pridelave zahteva pogosto košnjo, zelen monokulturen travnik, ki daje več suhe mase, več beljakovin, omogoča boljši prirastek živali. Tudi uporaba mehanizacije narekuje hitro spravilo z baliranjem in siliranjem. Zanimivo pa je, da se je kmetijstvo že zgodaj začelo zavedati škodljivih vplivov monokulturnega načina pridelave. Učni načrti biotehničnih šol so imeli predmete, v katerih so poučevali čim bolj intenzivno pridelavo, s čim več škropljenja, gnojenja in z mehanizacijo in drugo tehniko čim bolj podprto proizvodnjo. Na drugi strani pa so imeli naravoslovne predmete, ki so podajali vedenje botanike, fitocenologije, osnove meteorologije in klimatologije ter varstva okolja.

Prav zato je bila v Evropi leta 1976 ustanovljena Ecoropa (iz angl. European network for ecological reflection and action) z namenom, da bi uresničevala ekološko politiko, opozarjala na prevelike obremenitve narave in na meje rasti – in to teorijo so kasneje poimenovali trajnostni razvoj. Tako so že vsa dolga desetletja vsestranskemu znanstvenemu napredku pri pridelavi hrane vzporejali varovalne mehanizme, kot so: ekološka pridelava, pospeševanje biodiverzitete, alpska konvencija, rezervati Natura, program Life, seneni zavodi, čebelarsko in api gibanje ipd. To so znanstveno, politično in finančno podprta dejanja v pravi smeri. Ampak žal so le v butičnem, nekajprocentnem obsegu pridelave, kar ne more uravnovesiti narave.

Na primer: nekdaj so imele čebele v Sloveniji po pomladanskem »opravilu oploditve« v sadovnjakih in vrtovih na voljo več kot milijon hektarov cvetočih travnikov. Čebele so bile številčno močne, niso se izčrpavale z leti na dolge proge, bile so dobro prehranjene in zdrave. Že februarja so začele s pašo na obronkih gozdov in omejkov na drenu, telohu, žafranu, zvončkih, trobenticah, vijolicah, nadaljevale so na cvetočem sadnem drevju, zatem na akaciji, lipi, kostanju, po poljih pa je vzcvetel krompir (Krompir, krompir! Evropejci bi mu morali posvetiti zahvalni dan, ker je Evropo v 16. in 17. stoletju reševal pred lakoto!), zatem zacvetijo koruza, fižol, buče, nazadnje še ajda in cvetoči bršljan in jesenski žafrani že spet na obronkih gozda. Na travnikih pa je bilo seveda ves čas na stotine vrst različnih cvetlic. Čebele so v mešani kmetijski pridelavi res živele v izobilju paše, v simbiozi so delovali travniki, polja in gozdovi. Princip kolobarjenja panog je omogočal naravno kroženje. Njive so dajale hrano človeku in nekaterim živalim, travniki pa so dajali hrano živini, ta pa je skupaj z nastiljem listja iz gozdov dajala gnojilo in omogočala plodnost celotnega sistema. Tako drobno mešano kmetijstvo ni imelo nobene zadrege z onesnaževanjem zemljišč, vse je krožilo, se oplajalo in dopolnjevalo. Perjad se je sprehajala po travniku, rada zobala trpotec in rman ter si s tem krepila prebavni sistem, živina je s krmo dobivala cel spekter zdravilnih zelišč, od regrata do tavžentrož, in to je prehajalo v mleko in v meso. Teh blagodejnih učinkov naravno pridelane hrane pa je bil deležen tudi človek.

Sodobna napredna znanost pridelave zahteva pogosto košnjo, zelen monokulturen travnik, ki daje več suhe mase, več beljakovin, omogoča boljši prirastek živali. Jure Eržen/Delo

Za kaj gre? Zakaj je za človeka potreben uravnotežen naravni sistem? In zakaj so za pridelavo hrane potrebne žuželke?

Zato, ker je užitni del narave pretežno žužkocveten, zato, ker v veliki meri vetrocveten del narave za človeka ni užiten in cvetni prah nekaterih vetrocvetk je celo alergogen! Problem je tudi v tem, da človeštvo še ni iznašlo hormona, ki bi pomagal prebaviti travo, ker še vedno potrebujemo posredovanje živali, ki s prežvekovanjem spremenijo travnike v za nas užitno meso. Kaj lahko storimo? Ali lahko pomagamo naravi, da bi se okrepila? Kako pomagati čebelam, ki pešajo, kako pomagati travnikom, da bi spet zacveteli?

Ali lahko od kmetijstva pričakujemo še več dela? Težko, zelo težko, ker vemo, da je pri ZPIZ le 2 odstotka prebivalstva v Sloveniji prijavljeno v kmetijski dejavnosti. Torej, ta peščica poklicnih kmetov ne more prevzeti še večjih obremenitev z ročnim delom, saj mora že zdaj obdelovati štiri petine celotnega teritorija Slovenije. To je gigantski napor. Kako pomagati naravi, kje najti ljudi dobre volje, kot so na primer naši gasilci? Naši prostovoljni gasilci so slovenski fenomen, tako kot so fenomen naši športniki. Seveda so tudi v planinskih društvih aktivisti, ki pospravljajo in markirajo v gorah, v lovskih društvih pomagajo gozdovom, ribiči pomagajo rekam, v hortikulturnih in okoljskih društvih veliko naredijo, da živimo v zdravem in čim bolj ozelenjenem bivalnem okolju ipd. Zdaj pa veliko slišimo o akcijah čebelarjev, baje imamo v Sloveniji številčnejše društvo apiaktivistov kot v državah s stokrat več prebivalcev.

Veliki uspehi naših čebelarjev že spet potrjujejo našo sposobnost kolektivnega društvenega delovanja. Ti naši društveni aktivisti so neverjetno srčni, urgentni in hkrati tudi genialni multipraktiki. Morda pa bi se sklicali za sončen konec tedna v mesecu rožniku in bi v rosi petkovega večera in sobotnega jutra travnik pokosili, v nedeljo zvečer bi bilo dišeče seno na seniku. Zdaj bi takoj začeli iskati seneni drob, da bi s posutjem pomagali cvetju pri obnovi. Pri ekoloških kmetih, na višinskih posestvih, pri senenih pridelovalcih ... bi si izposodili kose, grablje, vile, starodobne kosilnice. Košnjo bi ponovili še avgusta. To bi bilo veliko dejanje, ne le za slovensko čebelarstvo, ampak bi se postopno vračalo vitalno opraševanje, ki je zelo pomembno za celoten sistem pridelave hrane. Seveda je to pozitivno tudi za tako želeno povrnitev biodiverzitete in biotske pestrosti.

In na koncu še enkrat slovenskim čebelarjem čestitke za izjemno velike akcije, naj se medovite rastline čvrsto ukoreninijo in še veliko uspehov pri nadaljnjem delu!