Svoboda drugače mislečih

Razmišljanje Jaše L. Zlobca, pokojnega slovenskega pesnika, literata in politika, ki je bil v prelomnih časih slovenske zgodovine poslanec v takratni slovenski skupščini in pronicljiv analitik takratnih političnih trenutkov, objavljeno v Sobotni prilogi dela 5. januarja 1991, se v treh desetletji ni prav nič postaralo. Ravno nasprotno, napisano je, kot da bi bilo objavljeno v prvi letošnji številki Sobotne priloge. Zato del njegove analize danes tudi objavljamo:

Socialna kriza je neizbežna, o tem si nihče ne dela iluzij. Že jutri lahko izbruhne, v vseh svojih srhljivih razsež­nostih. Že jutri se lahko v sedlo oblasti zavihti populist klasičnega kova, ki bo na dlani ponu­jal najbolj enostavne in prepričljive recepte. Svetovno in evropsko dvajseto stoletje je pre­polno podobnih zgodb. So nam šle skoz eno uho noter, skoz drugo ven? Kar nekaj mesecev poslušamo kopico jastrebov iz Demosovih strank, ki nam v imenu svetega slovenskega naroda grozijo in grozijo brez prestanka.



V izrednih in izjemnih razmerah živimo, nam po­navljajo ti fantje in dekleta (da ne bi uporabil kakšnega manj prijaznega vzdevka), kdor ni z nami, je proti nam. Z isto logiko in celo z istimi besedami so ekstremisti iz vrst starih oblastnikov štiri desetletja grozili vsem drugače mislečim. Kdor ni z nami, je izdajalec slovenskega naroda. In ker bodo težave vse večje in večje, bo tudi tega izsiljevanja ravno tako vse več in več. In vzporedno s tem bo naraščala tudi nevarnost malega, provincialnega slovenskega totalitarizma. S tem nočem nikogar strašiti, ravno nasprotno. Več kot je evforije, bolj zdravo je ohraniti trezno glavo.

Prepričan sem, da ta moja opozorila nikakor niso sad umišljenih strahov.

Oglejmo si samo, kot zgled, odnos vladajoče večine (ali nekate­rih ključnih ljudi v vladi) do Slovencev v diaspori. Odnos do zamejcev v Italiji in na Koroškem in odnos do ekonomske (staroselske) in politične (povojne) emigracije na ameriški celini. Vladna in obvladna naklonjenost ali hladnost do posameznih skupin v diaspori je pripeljala do tega, da skušajo skrajneži narekovati definicijo slovenskega habitusa. Ljudje, ki o današnji Sloveniji nimajo pravega pojma. Slovenija leta 1990 je namreč visoko razvita diferencirana skupnost, nikakor pa ne relikt nostalgije izpred petdesetih let. Slovenija danes nikakor ni samo pogorišče petinštiride­setletne boljševiške diktature, kot lahko poslu­šamo in prebiramo v vrsti medijev. Kdor po­stavlja takšno diagnozo, temu se bo vse sfižilo, ta bo hotel zamrzniti zgodovino v nekem preteklem času, ki ga že zdavnaj ni več.

Naj končam. Zaradi slovenske fizične majh­nosti – to je pa res naša usoda, ki si je ne bomo mogli nikoli prikriti – je edina prihod­nost Republike Slovenije odprtost, fleksibil­nost, na prvem mestu pa strpnost in še enkrat strpnost. Stari sistem ni bil zrušen na valovih ozkosrčnega in zarobljenega nacionalizma, spodkopal in podrl ga je vztrajni in sistematični boj za svobodo, za človekove pravice. Za individualne, nacionalne in socialne pravice. Marsikateri novopečeni oblastnik se lahko napihuje na vse pretege (kot v antični basni o žabi in volu, za katero vemo, kako se je končala), a še zmerom velja staro latinsko reklo: Verba volant, scripta mament. Besede gredo v veter, zapisano ostane.

Ve se torej, kdo in kako je odpiral vrata demokracije. Bilo je predolgo in premučno, da bi kakršnikoli povzpetniki to svobodo zatrli in jo priličili svoji pritlikavi meri. Pravice so pravice za vse, predvsem za manjšine. Manjšine pa niso samo Italijani, Madžari in drugi Neslovenci, manj­šine so tudi otroci, ženske (čeprav so dejansko v večini), spolno drugače usmerjeni, kulturni in socialni marginalci, drugače misleči in dru­gače verujoči in neverujoči. Slovenstvo je samo najnižji skupni imenovalec (in še ta ne za vse naše državljane, tudi Slovence), in če bo­mo pristali nanj kot na najvišjo točko istosti, potem se nam slabo piše. V skupnosti bo utonil posameznik. Zato moram, če prav po­gosto zlovoljno in nič lahkega srca, znova in znova ponavljati stare resnice. Svoboda je svoboda tistega, ki misli drugače, je po Volta­iru zapisala Rosa Luxemburg. In nič drugega mi ne ostane, kot da dvignem svoj glas vsakokrat, ko me zmrazi ob falangistih, ki bi svet in življenje hoteli poenostaviti in obsekati zgolj po svoji meri.​