Študenti znajo, zmorejo in hočejo delati

Travnik pod skakalnico na Ljubnem je že teden dni taborni prostor mladih prostovoljcev 25. študentske delovne brigade, ki jo vsako leto organizira Študentska organizacija Univerze v Mariboru (ŠOUM). Nekateri so v delovni brigadi prvič, mnogi so bili že večkrat, saj so prijateljstva, ki jih tu sklenejo, trdnejša od skal, ki so jih odstranjevali v Zgornji Savinjski dolini, plačilo – hvaležnost domačinov – pa neizmerljive vrednosti.

ŠOUM študentske delovne brigade organizira od leta 1999, vsako leto v drugi občini. Da bodo prišli na Ljubno, so obljubili že lani, je dejal Dejan Spital, svetovalec za odnose z javnostmi pri ŠOUM: »Ob poplavah smo z ekipo študentov takoj priskočili na pomoč in že takrat obljubili domačinom, da se vrnemo. Vemo namreč, da bi na začetku vsi radi pomagali in je pomoči včasih celo preveč, lani so se prostovoljci usuli, potem pa pride čas, ko vsi malo pozabijo.«

Študenti so takoj odhiteli na pomoč tudi v občino Solčava, kjer je neurje prejšnji teden zasulo cesto proti slapu Rinka. FOTO: arhiv ŠOUM

Vsak dan imajo okoli šest, sedem delovišč. Več kot 40 študentov je urejalo in čistilo brežine vodotokov, kosilo težje dostopne travniške terene, pomagalo domačinom pri odstranjevanju posledic poplav, pleskalo hišico na športnem igrišču, žagalo in sekalo drva … »Večina delovišč na Ljubnem je zaključenih, ker študenti hočejo delati. Tudi ko že imajo prosto, se ne ustavijo. Izredno delovišče se je vmes odprlo v Logarski dolini, kjer je prejšnji teden zasulo cesto, naslednje jutro je bila ekipa študentov že tam in še danes tam delajo. Z občino Rečica ob Savinji smo še tam odprli tri dodatna delovišča,« je našteval Spital.

Vsi so dobrodošli

Ob vodotokih je še vedno treba veliko počistiti. FOTO: arhiv ŠOUM

Zala Urbanija, študentka psihologije, je že četrtič v delovni brigadi, tokrat tudi kot del organizacijske ekipe: »Tu spoznaš veliko ljudi, skleneš prijateljstva. Hkrati pa je dober občutek, ko nekomu pomagaš, narediš nekaj dobrega.« Tu so zbrani študenti zelo različnih smeri in vsak je dobrodošel. Psihologi pa lahko opazijo še marsikaj, je povedala: »Še vedno so posledice na duševnem zdravju med domačini. Ko smo se malo več pogovarjali in so kazali kakšne fotografije poplave, si najbolj videl, kakšna stiska je še vedno. Marsikomu je ob ogledu slik šlo na jok. Marsikdo še nima saniranega doma, problem je denar. Tudi zato je dobro, da se lahko malo pogovorimo, da delijo vse to, kar jim leži na duši.«

Tudi vodja letošnje študentske delovne brigade Uroš Vozlič je dejal, da so veseli vsakega, ki pride pomagat: »Nekateri so morda bolj vešči kakšnih opravil, ampak vsi so se pripravljeni naučiti. Vsakemu lahko pokažemo, če ima le voljo in željo.« Dodal je, da so brigade pomembne zlasti zaradi pomoči ljudem: »Gremo tja, kjer je bila kakšna naravna katastrofa in da pomagamo sočloveku. Hkrati pa pridejo skupaj podobno misleči, podobno pridni, in naenkrat nastanejo prijateljstva in naveze, ki držijo vse življenje.«

Počitek po napornem delu. FOTO: arhiv ŠOUM

Pomen prostovoljstva

Namen študentskih delovnih brigad je pomagati prebivalcem območij, ki so jih prizadele naravne nesreče, hkrati pa spodbujati prostovoljstvo med mladimi. Pobudnik študentskih delovnih brigad je bil Zoran Kačičnik, ki je bil v skoraj vseh brigadah od leta 1999, ko so prvo leto dni po katastrofalnem potresu v Posočju organizirali v Bovcu. Manjkal je le leta 2000, ko je služil vojaški rok. Tudi tokrat je na Ljubnem, ob našem obisku je vihtel motorno žago. Dela, žal, še ne bo zmanjkalo, razlaga Kačičnik: »Tako je ponavadi. Ko ugasnejo kamere, ljudje ostanejo sami. Večje infrastrukturne stvari so večinoma urejene, zdaj prihaja v ospredje posameznik. Njihove težave z domovi, izgubo površin, kjer so prej pridelovali poljščine. Mislim, da bo tem krajem treba pomagati še kar nekaj časa.«

Opozarja, da so letos težje zbrali prostovoljce, mnogi so namreč sodelovali v več akcijah skozi leto, nekateri raje v tem času delajo: »Treba se je boriti za vsakega prostovoljca, ker ne glede na večkrat poudarjeno pomembnost prostovoljnega dela nekega formalnega, institucionalnega priznanja to delo še vedno nima. Država bo morala razmisliti, kako temu delu dati veljavo. Ko sešteješ vse prostovoljne ure in učinek na terenu, je namreč to velik prispevek k razvoju in pomoči naši celotni družbi.«

Kamp so postavili pod skakalnico na Ljubnem, kjer so očistili tudi okolico. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Pristojni minister Luka Mesec je včeraj obiskal študente in tudi sam zavihal rokave: »Prva stvar, ki jo lahko naredimo, je lasten zgled. Zato sem sprejel vabilo na študentsko delovno brigado, da pokažem, da prostovoljstvo, ne samo ob naravnih nesrečah, ampak ob vsaki priliki, lahko pomaga lokalnim skupnostim. Prišel sem tudi izreč pohvalo in zahvalo študentom, ki se odrekajo svojim počitnicam in svojemu zaslužku, da so prišli pomagat. Podnebne spremembe terjajo svoje in ne moremo računati na to, da bodo drugi opravljali vse delo. Treba bo prijeti za lopato, iti k sosedu ali pa v sosednjo občino na pomoč.«

Dobro delajo in se zabavajo

Študenti to počno vsako leto, in prav to je po Kačičnikovem mnenju ključno sporočilo – da so mladi še vedno pripravljeni poprijeti za delo in pomagati: »Domala na vseh brigadah je na začetku kar velika skepsa pri domačinih, tudi pri vodstvih občin, češ, zdaj prihajajo študenti, ki se bodo bolj zabavali kot delali. Potem pa se izkaže, da znamo zelo dobro delati in tudi dobro žurati (smeh). Glavni razlog, zakaj smo tu, je pomoč domačinom. In vsako jutro je treba vstati in delati.«

V študentskih delovnih brigadah se spletejo prijateljstva, ki trajajo vse življenje. FOTO: arhiv ŠOUM

Ljubenski župan Franjo Naraločnik je priznal, da si niso predstavljali, kaj bodo študenti počeli in sprva niso imeli zanje pripravljenih veliko delovišč. Pa se je situacija hitro obrnila: »Ko so ljudje videli, da fantje in punce dejansko delajo, je število vlog in interes naraščalo iz dneva v dan. Potem bi jih vsak želel imeti ne le na naših javnih površinah, ampak tudi na svojem domu.« Tako so delali res veliko, jih je pohvalil Naraločnik: »Kakorkoli smo mogoče s strahom čakali ta začetek del, bomo zagotovo na koncu odšli kot veliki prijatelji in mogoče z veliko bolj spoštljivo oceno in odnosom do dela teh študentov.«