V nadaljevanju preberite:

Medvrstniško nasilje še zdaleč ni omejeno na šolski prostor. Pa vendar je bilo prvo vprašanje ob dogajanju med celjskimi dekleti, kaj bodo naredile šole. Trenutno so možnosti omejene, zato ravnatelji pozivajo k sistemskim spremembam, ki bi šoli omogočile učinkovito vzgojno delovanje. Opozarjajo namreč, da nekateri starši svojim otrokom sploh niso kos. Pišejo jim opravičila, nekateri otroci imajo celo manj kot 50-odstotno prisotnost v šoli, potem ko otrok ne zna, pa izsiljujejo za ocene. Njihov otrok nikoli ni kriv, običajno le okolica ne razume njegove izjemnosti.

Ravnateljica OŠ Danile Kumar Mojca Mihelič pravi, da je velika večina staršev čudovitih, potem pa sta še dve skupini. Ena je do svojega otroka povsem brezbrižna, morda tudi zato, ker morajo starši opravljati več služb, da družina preživi, drugo skupino pa predstavljajo starši, ki po mnenju Miheličeve to sploh niso: »So sicer roditelji, vendar so s svojimi otroki v prijateljskem odnosu. Ves njihov svet se vrti okoli potomca, pričakujejo, da se bodo tako vrteli tudi svetovi vseh drugih, ki se znajdejo v bližini malega cesarja. Namesto da bi otroku postavljali meje, dopuščajo nenehne kršitve in celo branijo nadobudneža, kako je ustvarjalen, pogumen, pameten … Čudijo se, kako okolica tega ne uvidi. Svoje nestrinjanje s šolo izražajo glasno in nespoštljivo vpričo otroka. Ko šola vendarle izvede postopke (ponavljanje razreda, vzgojni opomin …), s prijavami na inšpekcijske organe ustavljajo oziroma anulirajo postopke. Praviloma ti otroci ali izgubijo vsak kompas po zaključku osnovne šole (droge, opustitev šolanja …), ali so deležni resničnega fizičnega nasilja vrstnikov zunaj šole, ali pa ostanejo popolnoma nesamostojni in nesposobni resničnega odraslega življenja.«

Miheličeva priznava, da je takih staršev zelo malo, a poudarja: »Ste že kdaj skuhali turško kavo in pomotoma vanjo dali žličko soli namesto sladkorja? Čeprav gre le za nekaj zrn v najboljši arabici, pokvari vso kavo.«