Sprememb v zdravstvenem sistemu še ni zaznati

Na razpis za generalnega direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) se je prijavil tudi sedanji v. d. generalnega direktorja Branko Gabrovec, o katerem smo pred dnevi razkrili, da je v obdobju, ko so posamezni zaposleni na NIJZ čez polni redni delovni čas v povprečju delali 54,24 ure, on opravil kar 1299 nadur. Poleg njega se je za to delovno mesto prijavil še en kandidat, osebni pogovori pa bodo potekali na seji 15. septembra.

Tudi za položaj strokovnega direktorja sta prispeli dve prijavi: poleg Gabrovčevega somentorja pri doktorski nalogi – epidemiologa Ivana Eržena, zdajšnjega v. d. strokovnega direktorja, se je prijavil še en – javnosti neznan kandidat.

Zadovoljstvo ob odstopu Golobiča

Kmalu bo treba iskati tudi novega vodilnega v ljubljanskem kliničnem centru, saj je Jože Golobič dva tedna po pozivu ministra za zdravje podal odstopno izjavo. Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan ni skrival zadovoljstva, da je Golobič prišel do tega, kar je sam kot minister pričakoval, še bolj pa bo zadovoljen, ko pridejo do tega, da bo UKC Ljubljana vodilna zdravstvena ustanova, ekonomsko urejena in finančno stabilna in bo pokazala pot, kako je treba zdravstvene ustanove voditi in kako bodo prišli do bisera slovenskega zdravstva v vseh smislih: strokovnem, organizacijskem in tudi tako, da bo to terciarna ustanova, ki bo svoje storitve opravljala kakovostno v dobrobit vseh ljudi in bo tudi svetovno priznana.

Za mesto direktorja minister ne vidi nobenega imena: »Svet zavoda bo izpeljal ustrezne postopke. Najprej bo verjetno imenovan v. d., sledil bo razpis. Si pa želim, da na razpisu odpremo karte in izberemo najboljšega človeka za to mesto.« Ob robu dogodka ob 100 dneh vlade je dodal, da morajo kot ministrstvo zagotoviti, da bodo za 90 milijonov evrov obnovili UKC v treh letih, in te priložnosti ne smejo izpustiti.

Sicer pa je prvih sto dni vlade na zdravstvenem področju zaznamovalo tudi dejstvo, da sta ministrstvo za zdravje zapustili že dve osebi, ki ju je pripeljal zdajšnji minister, menda pa nista zadnji. Bešič Loredan pravi, da nekateri pač ne izpolnjujejo pričakovanj, nezadovoljni na ministrstvu pa o dogajanju ne želijo javno govoriti.

Kritična zdravniška zbornica

Zdravniška zbornica Slovenije deli mnenje z ministrom za zdravje, da obstoječi plačni sistem ne deluje več, še posebej ne v obstoječem zdravstvenem sistemu. Pričakujejo, da bo novi ali spremenjeni plačni sistem prilagojen specifiki delovnih mest zdravnikov in zobozdravnikov, kar bo osnova za ohranjanje zaposlenih, tudi vrhunskih strokovnjakov, znotraj slovenskega zdravstvenega sistema. V njem že danes manjka več kot tisoč zdravnikov, da bi dosegli takšno povprečno število na tisoč prebivalcev, kot je v Evropski uniji. Delo na najtežjih deloviščih, kjer se odloča o reševanju življenj, mora biti ustrezno ovrednoteno, so zapisali po stotih dneh vlade.

Pred volitvami so pozvali odločevalce, naj pravilno razumejo definicijo javnega zdravstva, kar v primerljivih evropskih državah pomeni prevladujoče javno financiranje ter regulacijo izvajalcev javne zdravstvene službe – tako državnih/občinskih kot zasebnih. Med ključnimi cilji so izpostavili možnost, da lahko pacient v Sloveniji dobi katerokoli zdravstveno storitev od kateregakoli izvajalca z dovoljenjem za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki lahko izvaja tiste storitve, ki so kot pravica financirane iz javnih sredstev.

Hkratna ureditev in vzpostavitev enotnega informacijskega sistema slovenskega zdravstva lahko poceni in izboljša delovanje slovenskega zdravstva ter izboljša informiranje bolnikov, optimizacijo obravnav in obvladovanje zdravstvenega sistema, zato podpirajo prizadevanja ministrstva za digitalizacijo.

Kljub veliko napisanim in izrečenim besedam pa pravijo, da za zdaj sprememb v zdravstvenem sistemu še ni zaznati. »Način priprave interventne zakonodaje, ki je bila v nekaterih primerih javno dostopna šele na dan obravnave na vladi, ni omogočil vključevanja rešitev strokovnih poklicnih združenj in drugih deležnikov. Prav tako zakonske spremembe napovedujejo predvsem podzakonske akte, ki spremenjeni zakonodaji ne sledijo pravočasno in so objavljeni tik pred začetkom njenega izvajanja, kar povzroča težave pri njihovi poenoteni uveljavitvi. Podzakonski akti bi morali biti predstavljeni skupaj z interventnim zakonom ali pa vsaj 14 dni pred uveljavitvijo, ker se v nasprotnem izgublja dragoceni čas. Tudi zato bo šele čez čas mogoče podati oceno njihove učinkovitosti.«

Ob interventnih spremembah, ki prinašajo sicer nujne zasilne in začasne rešitve, na zbornici pogrešajo vsaj začetek sistemskih sprememb. »Njihova priprava bi morala zaradi dolgotrajnosti postopkov potekati vzporedno in se začeti takoj ob nastopu mandata, vanjo pa bi morali biti vključeni prebivalci/bolniki in strokovna javnost.« Zato vabijo ekipo ministrstva za zdravje, da preveri svoje rešitve in ideje z osebnimi srečanji na terenu, kjer bo najhitreje dobila korektne in kvalificirane povratne informacije o sistemu, ki ga upravlja.