Nacisti so avgusta 1942 v celjski okoliški šoli, današnji I. osnovni šoli, ukradli 645 slovenskih otrok in jih odpeljali na ozemlje tretjega rajha. Med njimi je bil tudi prof. dr. Janez Žmavc, ki se je oktobra letos po dolgih letih poslovil z mesta predsednika Društva taboriščnikov – ukradenih otrok. Ponosen je, da so na vseh prevzgojnih taboriščih spominske plošče, ki opominjajo na zločin nemškega okupatorja.

Dobili smo se v prostorih šole, kjer sta bila leta 1942 takrat desetletni Janez Žmavc in njegova dve leti mlajša sestra zadnjič skupaj z mamo. Kot še mnogi otroci, katerih mame so večinoma umrle v Auschwitzu. Ukradeni otroci so se prvič spet zbrali leta 1962, leta 1993 pa ustanovili društvo. Vsako leto se srečajo na I. osnovni šoli v Celju, kjer je urejena tudi spominska soba. Janez Žmavc pravi, da je seveda danes vse drugače, a da se spomini vedno hitro vrnejo v usodni avgust.

Doma ste bili v Gornjem Gradu. Kako ste prišli sem?

Oče je bil v ilegali, nas pa so prišli 4. avgusta zjutraj še v temi aretirat. Mama je nabrala nekaj perila, odpeljali so nas v tamkajšnjo graščino, kjer so zbirali aretirane iz Gornjega Grada. Potem so nas pripeljali v Celje, dobili smo prostor v drugem nadstropju šole. Na katedru je bilo nekaj slame, to je bil naš prostor za teden dni.

Ste vedeli, zakaj so vas pripeljali sem?

Ne. Vedeli smo, da je nekaj zelo narobe. Tudi po maminem obnašanju sva s sestro to slutila. Že v Gornjem Gradu smo bili takoj zastraženi. Ves čas je z mano hodil vojak s puško, ki me je, otroka, stražil na cesti. Doma sem se obul in on me je spet zastraženega peljal dol. Kot bi bil ne vem kakšen zločinec.

Na dvorišču današnje I. osnovne šole Celje. FOTO: Muzej novejše zgodovine Celje

Kaj se je dogajalo v Celju?

Tu smo bili do 10. avgusta. Nekaj otrok nas je bilo v enem prostoru, mame so nas čuvale. Moja je bila posebej pazljiva. Verjetno je slutila, kaj se dogaja, in mi je svoj poročni prstan zašila v rob hlač. Otroke so nas takoj poimenovali Banditenkinder. Banditi. To je bil naš stalni naziv, s tem so nas zmerjali. Tudi kasneje v taboriščih smo bili Banditenkinder.

V Celju ste zadnjič videli svojo mater.

Starše so še v temi odpeljali, v tišini, da otroci ne bi slišali. Ko jih ni bilo več, je bilo joka še in še. Ampak zdi se mi, da me je, preden je šla, potrepljala. Ne vem, ali je to dejstvo ali sem si samo domišljal. Videl je nisem več. Kaj se je dogajalo na dvorišču, kako so starše vozili na kolodvor, vem bolj iz pripovedi drugih taboriščnikov. Se pa spomnim, kako so mene in sestro ter druge kasneje peljali na kolodvor in nas tam naložili v potniške vagone z desetimi sedeži. Ko smo prišli v Frohnleiten, so bili dojenčki v košarah, mi pa smo utrujeni in lačni korakali kar daleč v tisto taborišče, ki še niti ni bilo v celoti zgrajeno. V barakah, kolikor jih je bilo, smo bili kar precej natlačeni.

Otroci leta 1942 v prehodnem taborišču Frohneleiten v Avstriji. FOTO: Dokumentarni film Banditenkinder - Slovenskemu narodu ukradeni otroci

Od tam so vas po abecednem redu premestili v prevzgojna mladinska taborišča po rajhu. Vas v Kastl, kjer ste bili do leta 1945. Večkrat ste omenili, da ste otopeli.

Ker smo bili brez staršev, smo razumljivo nekaj pogrešali. Včasih smo bili malo trmasti. Starejši fantje so se že v Frohnleitnu uprli, ker je komandant tega taborišča uvajal tako strogo disciplino, da tisti, ki so bili samo 14 let stari, dostikrat niso zdržali. Enako so naredili fantje v Kastlu. Pri letalskih napadih bi morali v zaklonišče, vendar nas je enkrat več kot polovica ostala v sobi, skrili smo se pod postelje. Seveda je vodja taborišča to opazil, nas pobral v tistih srajčkah in gnal dol. Zelo je bilo mrzlo, nas pa je pustil na dvorišču kar lep čas zmrzovati. Ker je na vsak način hotel izvedeti, kdo je to organiziral in kdo je bil pobudnik tega. Nikogar ni bilo, spontano se je zgodilo.

Spomnim se starega nacista, oficirja SS. Konjska smrt so mu rekli, obraz je imel zoprn. Zadrt, strog komandant vseh šestih taborišč, zato ni bil stalno v Kastlu. Takrat je dostikrat prevzela nadzor njegova partnerka, soproga, ki je vendarle nekoliko čutila z otroki, imela je tudi sina, ki je bil malo starejši od mene. Bilo je več ljudi, ki naj bi nas poučevali, vzgajali, ampak niti eden ni imel izobrazbe, da bi to lahko dejansko izvajal. Razen enega iz starejše skupine aretiranih. Takrat smo imeli edini pouk nemščine, na žalost je zelo kratko trajal. Imeli smo enega Besarabca, ki niti sam ni znal nemško. Potem so bili različni vojni invalidi, eden je bil prav pasji. V Parizu je bil poškodovan in so ga dali k nam. Če mu nekaj ni bilo pogodu, je s tisto invalidno roko zamahnil in če te je dobro zadel, si tudi padel.

Čakanje na ločitev na dvorišču celjske osnovne šole. FOTO: arhiv Muzej novejše zgodovine Celje

Ste razumeli nemško?

Jaz sem imel že skoraj eno leto nemškega pouka doma. Ob kapitulaciji sem končal tretji razred, potem sem šel ponovno v tretji razred, ampak v nemščini. Tako da nekaj besed smo se naučili, tudi malo pisanja. Iz taborišča, kolikor smo pisali, smo itak morali v nemščini. Slovenščine tam ni bilo. Če je vodja taborišča slišal slovenščino, so bile kazni. Temnica, udarci. Imel je posebno vodovodno gumijasto cev, še nekaj je moralo biti noter, s tisto je grozljivo tepel.

Najbolj se spominjam Šarhovega Srečka. Lačni smo bili. Dostop do skladišča hrane je bil iz hodnika, po katerem smo se smeli gibati. Nekdo je opazil, da so vrata odprta, hitro je skočil noter in iz kruha pobral sredico. Seveda so to takoj opazili, ko so rezali kruh. Vodja taborišča je določil, da je bil kriv Srečko. Pa zagotovo ni bil. Takrat jih je tako dobil … Vodja taborišča je na dvorišču dve kozi postavil, nanju ploh, Srečko se je moral nanj uleči, pa ga je mlatil še in še. Ampak niti glasu ni dal od sebe! Včasih je bilo marsikaj dobesedno vulgarno. Izživljanje. Srečko je bil do konca v taborišču. Trije njegovi starejši bratje so pobegnili že iz Frohnleitna in se pridružili očetu v pohorski bataljon, kjer so vsi padli.

Kdaj ste izvedeli, da vam je umrla mama?

Slutil sem ves čas. Ko smo prišli v Kastl, sem sorodnike zaprosil za mamin naslov. Pisal sem ji, a ni bilo odziva, v Auschwitzu je umrla po dveh mesecih. Očitno tistega nasilja in zahtevnega dela ni zmogla. Pa tudi psihično ni bila prav močna. Naša ločitev jo je zelo prizadela, da jo je prej pobralo. Nekateri so dobili sporočila iz Auschwitza, jaz pa ne. Tako sem slutil, da nekaj ni v redu. Teta, ki je bila nemškega porekla, je dobila dovoljenje, da nas s stricem obiščeta. Ko sta prišla, sem jima dal tisti prstan.

Ste ga kdaj dobili nazaj?

Mislim, da ga je dobil oče, ampak o tem se nisva nikoli pogovarjala. Ne o taborišču, ne o njegovi ilegali in vsem, kar je preživljal med vojno. Tudi od njega do konca vojne nisem dobil nobenega glasu.

Zadnjič z mamicami. FOTO: arhiv Muzej novejše zgodovine Celje

Kako ste preživeli leta taborišča?

Razdelili so nas po starosti, učili so nas nemške pesmi. Tega hudiča sem si zapomnil. Še zdaj znam 15 nemških pesmi, besedilo in melodijo, pa korakanje. Ko sta bila stric in teta pri meni, sta, domnevam, da od vodje taborišča, izvedela, da v bolnišnici potrebujejo pomoč. Ta je bila tik pod taboriščem. Teta jih je očitno pregovorila oziroma priporočila mene, da me dajo tja. V bolnišnici sem vsak dan delal štiri ure. Najprej sem pomival posodo, v njej je bila dostikrat še užitna hrana, a je nisem smel jesti. Mati prednica je prepovedala, da bi mi sestra v kuhinji, ki sem ji bil dodeljen kot pomoč, dala kakršno koli prehrano. Še ko sem se iz kuhinje vračal v taborišče in sem pobral jabolko na tleh, je poslala to sestro, da moram pustiti sadež na tleh. Boljše, da bi zgnil, kot da bi ga jaz odnesel v taborišče.

Ampak delo je bilo meni rešitev, ker sem bil tam svoboden. Sestra, pri kateri sem bil, je bila »mati«. Ženska, ki je začutila, da tisto, kar počne prednica, ni v redu. Sem pa na poti do taborišča šel tudi mimo kmetije, kjer sem že segel po jablani in kaj pobral, pa stlačil v hlače. Nekaj otrok je bilo med nami, ki so bili zelo vešči uhajanja iz taborišča, čeprav je bil okoli večinoma od štiri do pet metrov visok obrambni zid. Vendar ne povsod. Ponekod je meril tudi samo dobra dva metra. Tam smo imeli skrivni izhod. Zvečer, ko je bila tišina, je eden od teh fantov, imenovali smo ga celo Hace po takrat znanem slovenskem tatu, prinesel iz vasi, kar si hotel. Krompir, kolerabo, repo, kar koli je bilo, samo da si lahko pojedel. Prav zaradi pomanjkanja hrane smo zaostali v rasti. Občasno smo sicer smeli tudi dobivati pakete od doma. Jaz sem imel kup sorodnikov, vendar od nikogar nisem dobil paketa, ker so se bali, da jih bodo potem kot podpornike partizanov pobrali.

Kako ste se leta 1945 vračali?

Aprila smo bili osvobojeni, s sestro sva bila takrat že skupaj, ker so malo pred koncem vojne nekatera taborišča razpustili in otroke prestavili drugam.

Cvetka nikoli ni izvedela, da ji je v resnici ime Mirjana

Kakšno je bilo to srečanje?

Veselo. Ko so prišli Američani, so nas tudi nahranili. Dali so nam precej svoje vojaške hrane. Iz Kastla so nas šele okoli 20. junija prestavili v prvo taborišče, kjer naj bi poskrbeli, da gremo s transportom domov. Zbirno taborišče za Jugoslovane je bilo zasedeno, zato so nas peljali v Passau, potem pa v začetku septembra z odprtimi živinskimi vagoni odpeljali domov. Spomnim se, da ko smo prišli skozi predor v Avstriji, sva s sestro čepela na vogalu, pokrita z odejo. Na začetku predora po navadi malo móči in prav na naju je vztrajno kapljalo, vlak je pa stal. Še isti dan smo prišli na Hrušico, tam se je edini Gorenjec, ki je bil z nami, ločil od nas. Tam smo prenočevali, potem pa odšli v Celje v Slomškov dom.

Prej sem bil dvakrat ali trikrat z očetom v Celju. Na koncu Jurčičeve ulice je vila, ki je bila last strica oziroma tete, stric je bil v šoli nadučitelj. Spomnil sem se, da je bila blizu cerkev z zelenim zvonikom. Šel sem na vrh Slomškovega doma, poiskal zvonik, šel po Jurčičevi in zagledal strica na verandi. Tam sem izvedel, da je oče doma, očeta so pa iz zbirnega centra že obvestili, da smo otroci prišli. Organiziral je gasilski avto, da je prišel v Celje, ampak jaz nisem zdržal. Takoj sem šel na železniško postajo in brez vozovnice do Šmartnega ob Paki, kjer je bil star, že dotrajan ameriški avto za prevoze po dolini in s tistim sem se zvečer pripeljal domov. Oče je v Celju naložil ne vem koliko otrok iz Zadrečke doline, nekje pri Pustem Polju pa se jim je avto pokvaril, tako da sva se srečala naslednji dan v Gornjem Gradu.

Kako je bilo po vojni?

Preden smo dosegli priznanje, da smo žrtve nacističnega nasilja, je trajalo leta. Razen spominskih tabel za starše, ki so pomrli v Auschwitzu, in ene manjše odškodnine ni bilo ničesar. Še zdaj imam popis vojne škode, a ni govora, da bi kdo to poplačal, pa smo si taboriščniki za to prizadevali desetletja. V Nemčiji smo pisali vsem, do samega političnega vrha. Dolgo časa ni bilo nič, potem pa smo dobili od tujih organizacij dvakrat neka finančna sredstva kot priznavalnino za žrtve vojnega nacističnega nasilja. Od države imamo pa od priznanja žrtev manjšo rento. To smo dobili po osamosvojitvi.

Zbiranje na dvorišču osnovne šole, ki mu je sledil zločin - ločitev mater in otrok, ki so jih poslali v otroška taborišča. FOTO: arhiv Muzej novejše zgodovine Celje

V društvu ste si prizadevali za namestitev spominskih plošč na prevzgojna taborišča. Kakšne so bile te izkušnje?

Pomagala je podobna organizacija v Nemčiji, da smo prišli do županov, ki so v svojem okolju pridobili soglasje za postavitev teh plošč. V zadnjem samostanu smo čakali, da se je prednica zamenjala, ker pri prejšnji ni bilo govora, da bi to postavili. Nova pa je dovolila postavitev spomenika in table z napisom. Kipar, ki je to pripravljal, je tablo postavil na tla pred spomenikom. In je rekel, da zato, da se bo vsak priklonil, ko bo to bral. V Saldenburgu so za učiteljice in učence pripravili tudi učno gradivo o ukradenih otrocih v tem taborišču, da se bodo naučili, kaj se je dogajalo.

Zdaj so spominske table povsod, kjer so bili slovenski otroci?

Da. Šest v tujini in ena v Celju. Ni šlo povsod zlahka. Eno od taborišč je bilo v otroškem vrtcu, ki je v zasebni lasti. Ko so ga dograjevali, bi se bilo treba dogovoriti za spominsko znamenje. Župan je rekel, da je objekt zasebna last, a da bo poskrbel, da bo znamenje v neposredni bližini taborišča s pogledom nanj. In tako tudi je. Ta župan, ta človek je čutil, da je kot Nemec dolžan to narediti. To sem čutil prav pri vseh taboriščih. Z vsemi sem zelo dobro komuniciral. Vsa spominska znamenja, ki so bila pri nas ulita, so nemški župani plačali. Od naše ljube države pa nismo za to dobili niti centa.

Sprevržena vera, da je nekdo zaradi rase vreden več kot drugi, obstaja še danes

Celjani zgodbo o ukradenih otrocih poznamo, širši Sloveniji jo je bolj razkril dokumentarni film Maje Weiss Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci.

Majo Weiss smo poklicali, da bi naredila celovito zgodbo o ukradenih otrocih. Potem sva skupaj obšla vsa taborišča. Njen film je res celovit opis, kaj se je dogajalo. S posredovanjem Muzeja novejše zgodovine Celje smo film predstavljali šolam na celjskem območju in širše. Tudi sam sem hodil na predstavitve, saj vem veliko o tem. Vsako taborišče sem obiskal vsaj štirikrat, petkrat.

Nekateri otroci, ki so jih ukradli leta 1942, so bili izgubljeni za vedno, zlasti dojenčki. Nekateri so bili zamenjani in so šele kasneje izvedeli, kdo sploh so. Njihovo zgodovino odkrivata Maja Weiss in Nataša Konc Lorenzutti. Imate tudi z otroki, ki so bili v Lebensbornu, stik?

Ingrid von Oelhafen – Erika Matko (ukradena in zamenjana, op. p.) je prišla 5. oktobra na predstavitev filma Maje Weiss Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna v Rogaško Slatino. Čuti se tudi Slovenko, meni je enkrat pisala s pomočjo slovarja, kar kaže na res enkratno voljo. Njena zgodovina je v knjigi Hitlerjevi pozabljeni otroci.