Po hudem trpljenju se sami borijo za obeležja

Celje – Avgusta 1942 so na dvorišču celjske okoliške šole, današnje I. osnovne šole Celje, otroke iztrgali iz naročij mam in jih odpeljali v otroška taborišča. Približno 650 otrok je bilo ukradenih, danes jih živi še okoli 130. Na zločin, ki ga je storil nemški okupator, opozarjajo obeležja v Sloveniji in Nemčiji, za katera pa Društvo taboriščnikov – ukradenih otrok od pristojnega ministrstva ni dobilo niti centa. Zdaj tožijo državo.

»V nemških krajih, kjer so bila otroška taborišča, imamo šest spomenikov in za vse je treba ustrezno skrbeti. Na razpisu ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti smo želeli dobiti vsega skupaj okoli 3900 evrov, s čimer bi si plačali stroške prevoza do Nemčije in za tisto osnovno ureditev. Nismo bili uspešni, a se z obrazložitvami ne moremo strinjati,« je dejal predsednik društva dr. Janez Žmavc.



Z ministrstva nam niso odgovorili, kaj je bilo narobe pri vlogi društva. Žmavc je v govoru ob nedavnem srečanju ukradenih otrok v Celju dejal, da so dobili na razpisu premalo točk. Za Delo je dodal, da je bila postavitev spominskih obeležij v Nemčiji veliko delo: »Ne gre le za to, da je treba dobiti kiparja, livarja, ne nazadnje tudi lektorja, da je na obeležjih vse napisano tako, kot mora biti. Ponekod je trajalo leta, da smo dobili podporo. V enem primeru smo morali celo sami dokazati, da je tam taborišče sploh bilo! In to je mednarodna stvar. Pri dveh primerih odkritij obeležij je bila prisotna tudi vicekonzulka RS v Münchnu.«



Žmavc ne more razumeti, kako je lahko opominjanje na zločin tako podcenjeno, sploh če je društvo edino, ki javnost še opozarja na brutalnost nacizma nad otroki: »Toliko smo pretrpeli, da si tega ne bomo dovolili. Da nam po toliko letih na tak način poskušajo rezati kruh, je navadna svinjarija.« Žmavc je še poudaril, da so postavitev obeležij v Nemčiji pretežno sofinancirale tamkajšnje nemške občine in tudi dva samostana.


 

Najbolj boli prezrtost

Nemci so iz Celja po prvem rasnem pregledu v prehodno taborišče v Frohnleitnu blizu Gradca odpeljali okoli 650 otrok. Najmlajši je imel le nekaj tednov. Večino so odpeljali naprej v otroška taborišča. Tisti, ki so ustrezali merilom, ki jih je postavil Heinrich Himmler, pa so pristali v zavodih esesovskega programa Lebensborn, da bi jih vzgojili v prave predstavnike nemškega rajha, brez spomina na to, od kod so prišli.



Zgodba ukradenih otrok, ki jo je celovito prikazal dokumentarni film Maje Weiss Banditenkinder, Muzej novejše zgodovine Celje pa je v I. osnovni šoli pripravil o tem stalno razstavo, ni bila čisto neznana. Boj za vrnitev Ivana Pirečnika iz Šoštanja je spremljal skoraj ves svet, njegovo zgodbo je v romanu Deček z dvema imenoma popisal Anton Ingolič. Pred nekaj leti je svoje spomine izdala Ingrid von Oelhafen, ki je pri enajstih letih zgolj po naključju izvedela, da sploh ni Ingrid, ampak Erika Matko. Kot devetmesečno dojenčico so jo ukradli, del svoje družine iz Rogaške Slatine je srečala šele pred nekaj leti. Zdaj redno prihaja na srečanja ukradenih otrok v Celje.



Ukradenega otroštva nobenemu od njih nihče ne more povrniti. Odnos države jih boli, pojasnjuje Žmavc: »Še vedno zahtevamo odškodnino za materialno škodo. Nemčija je plačala vojno odškodnino, denar pa do nas ni nikoli prišel. Večina otrok se je namreč vrnila na izropane, porušene, požgane domove. Bili smo otroci! Nismo dobili kredita, da bi si uredili življenje. In zdaj se moramo še za ohranitev zgodovinskega izročila zaradi načrtnega zapostavljanja z upravnimi organi pogovarjati na sodišču.«