Šole skrbijo starši, kadri in z vsem preobložen sistem

Komisija za izobraževanje, kulturo, znanost, šport in mladino državnega sveta je pripravila posvet o avtonomiji v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Razpravljavci so opozorili na vedno več pritiskov staršev, neustrezno zakonodajo, problem inšpekcij, ki se ukvarjajo s formo, ne pa vsebino, hkrati pa na povsem drugačne otroke, ki vstopajo v šolo. Ravnatelji so poudarili, da jih odločevalci ne upoštevajo ter da bi njihov položaj morali urediti.

Učitelji in ravnatelji so od pritožb staršev in inšpekcij izčrpani. A kot je dejal ravnatelj OŠ Škofljica Roman Brunšek, ni problem v samem nadzoru: »Pri vzgojnih ukrepih smo ujetniki posameznikov, ki jim je dovoljeno vse, in sistema, ki jim to omogoča. Ko začnemo postopek vzgojnega delovanja, nam na vrata potrka inšpektor, ki preverja postopek, ne vsebine!« Predlagal je ukinitev anonimnih prijav, onemogočiti vpliv staršev pri vprašanjih stroke in v tej smeri spremeniti zakonodajo.

Ravnatelj Ivan Lorenčič: Otroci morajo biti nemogoči in uporniški

Ravnatelj OŠ Mengeš Sašo Božič je poudaril, da je takih staršev malo, a poudaril: »Teh nekaj odstotkov je tako agresivnih, egoističnih, brezkompromisnih pri uveljavljanju svojih pravic, da brez težav povozijo pravice vseh drugih. Zakaj tega ne preprečimo? Ker nimamo nobenih pravih vzvodov in ukrepov. Ker je ta peščica z inšpekcijami in sodstvom ugotovila, da lahko obstoječo zakonodajo in pravilnike zlorabijo tako, da jim nihče nič ne more in dosežejo svoje, pa če se šola na glavo postavi.«

Kadrovska stiska

Danes v šole vstopajo drugačni otroci, je poudarila ravnateljica OŠ Lava Celje Marijana Kolenko: »Vedno več otrok vstopa v šolo čustveno, psihološko, duševno in kognitivno zanemarjenih. Ta pojav je postal neobvladljiv.« Hkrati pa sistem deluje na podlagi neznank. Spomnila je, da devetletka nikoli ni bila evalvirana, šolam pa so se samo nalagale nove naloge: »Kako naj bom avtonomna, če ste mi preobložili vsebino, programe in projekte in zakonodajo? Mislim, da je to eden ključnih razlogov, da smo tam, kjer smo.«

Fiziko uči tuja inženirka, ker drugega ni

Da učiteljev primanjkuje, je dejstvo, a rešitev ni, da lahko v šolo vstopajo tisti, ki nimajo pedagoške izobrazbe, je poudarila Kolenkova: »S tem smo pomendrali vsa svoja dolgoletna prizadevanja, da bi ohranjali stroko. Nismo sposobni zagotoviti denarja za izplačilo suplenc tistim učiteljem, ki nadomeščajo neustrezno predmetno področje, hkrati pa smo odprli vrata nestrokovno usposobljenim učiteljem.«

Dotaknili so se tudi problema študentov, ki lahko po novem delajo le na podlagi sklepa v zvezi z odpravo posledic poplav. Kot je pojasnil Miha Lovšin iz ministrstva za vzgojo in izobraževanje, je kakovost pomembna, tako tudi študenti ne smejo poučevati sami. A šole brez študentov dela ne zmorejo več, je bil razburjen predsednik zveze ravnateljev Gregor Pečan: »Norčujete se iz nas. Nimamo učiteljev, vi nam pa govorite, da moramo študentu, da lahko sploh izvajamo pouk, dati še mentorja. Predlagam, da pridete v eno šolo za en teden, pa glejte, kaj se dogaja, ker očitno tega ne veste.«

Predloge k prenovi šolstva podal tudi varuh

Samokritičnost

Ravnatelj OŠ Matije Čopa Kranj Matija Horvat je predlagal, da bi veliko rešila učiteljska zbornica, saj da je nosilec šole učitelj in ne ravnatelj, župan ali minister. Dodal je, da bi morali imeti ravnatelji redne sestanke z ministrstvom, imenovanje ravnateljev pa bi morala izbirati strokovna organizacija, sistem, kakršen je zdaj, ni ustrezen: »Današnji način usmerja šole v všečnost ne v kakovost, v permisivnost ne zahtevnost, v podrejenost ravnatelja in s tem tudi šol posameznim močnim skupinam, s tem trpi strokovnost pedagoških odločitev v dobrobit učencev.« Podobno je povzela ravnateljica OŠ Gustava Šiliha Laporje Margareta Voglar: »Če hočemo biti ravnatelji, učiteljem prikimavamo.«

Da bi otroci želeli znati in se dobro počutili

Mnogi ravnatelji odhajajo. Ravnatelj OŠ Helene Puhar Kranj Janez Cuderman je priznal: »Nisem najboljši, sem edini, ki sem tako neumen, da se prijavim. Že dvakrat. Tudi zaradi tega bi moral svetiti alarm na Masarykovi.« Poudaril je, da so prav šole za otroke s posebnimi potrebami še v dodatnih težavah zaradi pomanjkanja prostora: »Ko sem postal ravnatelj pred enajstimi leti, smo imeli 14 oddelkov, zdaj jih imamo 25. Vse šole s prilagojenim programom imamo dislokacije. Število bo še raslo, imam podatke vrtcev. To je krč za otroke, starše in zaposlene. Težko obdržim zaposlene, ki jih imam, pa hkrati dobiti nove. Na našem področju se bližamo razgradnji sistema.«

Dodal je, da se je tudi struktura učencev zelo spremenila: »Pred 27 leti smo lahko imeli dvoizmenski pouk, danes so otroci povsem drugačni.« Poudaril je, da so vse to ministrstvu sporočili že večkrat, na posvetih pa večkrat slišali, kako brez njih ne bi bilo šolstva: »Ko smo šli s posveta, pa so na nas pozabili.«