V nadaljevanju preberite:

Podpora Slovenije širitvi Evropske unije na Zahodni Balkan je več kot dve desetletji stalnica slovenske zunanje politike. Toda nekje vmes je država pozabila, da njen največji prispevek k širitvenemu procesu niso zunanjepolitične usmeritve, temveč napredek, ki ga sama zaznava pri sprejemanju evropskih demokratičnih standardov.

Slovenija je dolgo veljala za vzorno učenko in pozitiven zgled državam, ki so nastale po razpadu nekdanje Jugoslavije. Prva je začela pristopna pogajanja za EU in Nato in se leta 2004, v njuni največji širitvi doslej, obema organizacijama tudi pridružila. Bila je dokaz, da so države iz najbolj problematičnega dela Evrope sposobne nadoknaditi zaostanek za njenimi razvitejšimi deli.

Toda slovenska zgodba o uspehu je že pred časom začela bledeti. Vse od dolžniške krize, med katero je prvič prišla na slab glas, se državi po mnenju sogovornikov znotraj EU ni uspelo pozicionirati. »Nimamo dveh ali treh področij, na katerih bi imeli jasne cilje, razvijali notranje zmogljivosti, imeli znanje, podjetja, nevladni sektor, ki bi jih država zelo podpirala. Vsepovsod nekaj hočemo in smo zelo razpršeni – tudi zato smo neprepoznavni,« je pojasnila profesorica Ana Bojinović Fenko s katedre za mednarodne odnose na ljubljanski fakulteti za družbene vede. Vse to še dodatno utrjuje tezo, da je Slovenija v zunanjepolitičnem smislu neznaten igralec. »Ko pa govorimo o notranjepolitičnem smislu, o kakovosti demokracije, pravne države, svobode medijev …, je njen vpliv mnogo, mnogo večji,« je opozorila. »Če slovenska družba začne notranjepolitično trohneti in se dedemokratizirati, kar de facto že počne, lahko naenkrat postanemo odslikava razpadle Jugoslavije in družb, ki so južno in vzhodno od nas. In tu, verjemite, je učinek domin zgodovinsko dejstvo.«